Odgovornost za smrt poslednjega gradbenega velikana

Na primeru v navednicah rečeno naporov za ohranitev poslednjega še delujočega velikega gradbenega podjetja v Sloveniji – Primorja iz Ajdovščine, postaja vse bolj očitno, kako javna razprava v državi na danes prav čemerni strani Alp vse bolj izgublja kompas oziroma dotik s stvarnostjo vsakdana. Kvadratne centimetre in minute prime time domačega medijskega prostora tako vztrajno polnita dve vzporedni, a hkrati za nadaljnjo usodo poslednjega na Slovenskem še ne bankrotiranega gradbenega velikana bistveno prepleteni zgodbi. Prva je usoda zaenkrat še zaposlenih, ki so danes še zaostrili v ponedeljek zaradi neizplačanega preostanka marčevskih plač začeto stavko. Druga pa je usoda en za drugim odstopajočih predsednikov in članov uprav, ki naj bi ponovno v navednicah s pomočjo ameriškega investitorja rešili Primorje in poslednjega slovenskega gradbenega velikana popeljali na pota stare gradbene slave, ko so slovenski gradbinci po vsem svetu gradili tudi najzahtevnejše projekte.

Toda časi stare slave iz v samoupravnem socializmu ustvarjene in z izvajanjem velikih gradbenih projektov v neuvrščenih delih sveta nakopičene družbene lastnine so nepreklicno mimo. Da je leta po osamosvojitvi še nekako šlo, je v časih famozne gospodarske rasti in konjunkture poskrbela domača država, ki je financirala velike infrastrukturne naložbe, predvsem pa gradnjo slovenskega avtocestnega križa in ponekod še naprej nedokončanih pripadajočih pritiklin. Da je domačim gradbincem šlo še nekoliko bolje so sicer poskrbeli kar sami, saj so si slovenska gradbena podjetja razdelila trg, sama določala cene in prilagajala razpisne ponudbe, kot je v preiskavi ugotovil Urad za varstvo konkurence.

Največja igralca kartelnega dogovarjanja gradbenih podjetij pri gradnji slovenskega avtocestnega križa sta bila sicer prav Primorje in ne tako davno pred njim propadli SCT. Očitno glavni Ivan Zidar si je za SCT izboril 40-odstotni delež pri vseh poslih slovenskega avtocestnega križa, očitno glavni asistent in njegova desna roka Dušan Črnigoj iz Primorja pa 20-odstotni delež. Za vsa preostala gradbena podjetja je ostalo preostalih 40 odstotkov poslov pri gradnji slovenskega avtocestnega programa. To kartelno dogovarjanje naj bi sicer trajalo vsaj od leta 2000 do leta 2010, ko se začne usodno hiranje domačih gradbincev, pač preplačane posle za domačo državo pa so vsaj od leta 2000 opravljali še Kraški zidar, Cestno podjetje Ljubljana, Cestno podjetje Maribor, Ceste mostovi Celje, Gradis in CGP. 15 gradbenih podjetij, ki drugače pač ni dobilo dela, pa naj bi se priključilo pozneje.

Taista, pa tudi druga gradbena podjetja, kot doslej še neomenjeni Vegrad, so v minulih dveh desetletjih na veliko zidala tudi danes velikokrat samevajoče poslovno-stanovanjska naselja. To se sicer v domovini splača že zaradi prenapihnjenih cen nepremičninskega trga, na katerega se ne glede na to podajajo mlade slovenske družine. Tudi v tem jih je preko ugodnih kreditov bank v državnem lastništvu in dodatnem spodbujanju gradnje stanovanj preko Stanovanjskega sklada, izdatno na račun v proračun zbranih javnih financ podpirala prav domača država. Toda koga je pravzaprav podpirala? Glede na razkrite pogoje bivanja in dela večine iz bližnje balkanske tujine uvoženih delavcev domačih gradbenih gigantov, na katere še naprej opozarja predvsem gibanje Nevidnih delavcev sveta, vse bolj pa tudi za gradbince resorni sindikati, to gotovo niso bili zaposleni, ampak zgolj in samo nadvse pogoltni lastniki.

Edini lastnik družbe Primorje, ki bi naj jo bilo potrebno za vsako silo ohraniti pri življenju, da se vrnemo na stara pota kartelne gradbene slave, je družba Primorje Holding, ki je v lasti sedanjih in nekdanjih menedžerjev Primorja. Med njimi glavni oziroma največji posamezni lastnik pa prav prvi oproda Ivana Zidarja pri kartelnem dogovarjanju in dvigovanju cen pri gradnji domačega preplačanega avtocestnega križa Dušan Črnigoj. Gre za zgodbo o v slovenskem prostoru klasičnem in sodno pravzaprav sploh ne preganjanem menedžerskem prevzemu, za katerega pa so menedžerski lastniki pri državni NLB, ki naj bi jo ponovno dokapitalizirali kar iz žepov davkoplačevalcev, zastavili 80 odstotkov podjetja, ki so ga prevzeli, torej prav Primorja.

Še ne odpuščene delavce Primorja, ki so danes stavko zaostrili tako, da ne stavkajo več na gradbiščih, ampak v matičnih enotah v Ajdovščini, sicer te dni obiskujejo tako sindikati, kot menedžerski lastniki in predstavniki v teh krajih malo poznatega ameriškega vlagatelja Icon Capital Group, ki naj bi edinega lastnika Primorja, torej Primorje Holding in ne samo Primorje,  dokapitaliziral s kar 30 milijoni evrov. Toda največja upnica, državna NLB ima očitno drugačne načrte, saj je danes kot največja upnica družbe na Okrožno sodišče v Novi Gorici vložila predlog za začetek stečaja prav Primorje Holdinga.

Toda tako to gre. Na koga se naj torej po pravico obrnejo zaenkrat še zaposleni delavci Primorja? Čigavo glavo in odgovornost za lastno socialno tragedijo lahko sploh zahtevajo? Ker je tudi za menedžerske prevzeme in luknjasto prevzemno zakonodajo odgovorna vsakokratna politična kasta na oblasti, med katero, pa naj bo leva ali desna, že dolgo ni več bistvene razlike, kot je sinoči za nacionalno televizijo povedal poljski disident, novinar in urednik Adam Micnik, bi bilo - v cankarjanskem smislu rečeno - bržkone za požgati kar celotno državo.    

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem prvič ob skoraj da 15.00-ih z državno odgovornostjo za smrt poslednjega gradbenega velikana v zobeh poskrbel Tomaž Z.