Pitna voda in slovenska Ustava

Kot kaže, bi naj domača republika postala ena od redkih držav na svetu, ki bo imela v 70. a členu Ustave zapisano, da ima vsakdo pravico do pitne vode in da se oskrba s pitno vodo za prebivalstvo opravlja kot neprofitna javna služba. Tako je vsaj moč soditi po današnji seji Ustavne komisije, na kateri je potrebna dvotretjinska večina potrdila več dopolnil k predlogu osnutka ustavnega zakona, o katerih bodo poslanci prvič razpravljali že na zadnji predpoletni julijski seji Državnega zbora. Ali bo sicer pravica do pitne vode kot črna črka na belem papirju domače ustave naposled res zapisana ali ne, pa zaenkrat ostaja nejasno, saj ima osnutek ustavnega zakona dvotretjinsko podporo za zdaj zagotovljeno samo znotraj ustavne komisije Državnega zbora in ne tudi znotraj celotne sestave 90 poslank in poslancev.

Čisto po opozicijski dolžnosti so namreč spremembi Ustave in vpisu pravice do pitne vode med ustavne pravice nasprotovali poslanci in poslanke SDS ter Nove Slovenije, češ da gre za materijo, ki je že ustrezno opredeljena v sedanji zakonodaji. Nekoliko bolj vsebinsko, saj so vendarle pravilno ugotovili, da osnovni problem ni pravica do pitne vode, pač pa pravica do podeljevanja koncesij za črpanje vode in oskrbovanje prebivalstva, pa so osnutku ustavnega zakona koalicijske večine nasprotovali tudi prav tako opozicijski poslanci Združene levice.

Osnutek ustavnega zakona, s katerimi bo pravica do pitne vode postala enako ustavna pravica, kot so denimo že črno na belem obstoječe ustavne pravice do pravne in/ali vsaj socialne države, sicer najbolj goreče podpirajo v največji vladni stranki SMC in Socialnih demokratih, nobenega dvoma pa ni, da tokrat za razliko od interpelacije zoper ministrico Anjo Kopač Mrak ne nameravajo solirali niti koalicijski Demokratični upokojenci. Danes so sicer na Ustavni komisiji predlog o zapisu pravice do pitne vode v ustavo, ki ga je v državnozborsko obravnavo vložila skupina poslank in poslancev s prvopodpisano Alenko Bratušek, dopolnili s predlogi posameznih poslanskih skupin in strokovne komisije.

Tako so med drugim sprejeli terminološko dopolnilo, da ima vsak pravico do varne pitne vode, kar je navzočim neukim opozicijskim poslancem sprva povzročalo nekaj težav, ki pa jih je s pojasnilom, da gre pri izrazu varna pitna voda za strokovno uveljavljeni pojem, ki pomeni higiensko neoporečno vodo, ki ustreza standardom, odpravil predstavnik ministrstva za okolje in prostor. Nadalje so v ustavni zakon dodali dikcijo, da so naravni vodni viri naravno javno dobro v upravljanju države ter da vodni viri služijo prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev in da v tem delu niso tržno blago.

Toda vsa všečna dopolnila in vse populistične poskuse, da nam bi naj poslanski borci in borke za ustavno pravico do pitne vode na Slovenskem vsaj do jesenske seje Državnega zbora ostali v čim lepšem spominu, sta razkrinkala Jožef Horvat iz Nove Slovenije in ANja Bah Žibret iz SDS. Prvi poudarja, da pravici do pitne vode ni mogoče nasprotovati, a da je ustaven zapis nepotreben, ker je materija že ustrezno urejena. Anja Bah Žibret pa je v imenu največje opozicijske stranke pridodala, da takšen zapis za državljane pač sam po sebi ne bo pomenil prav nobenih posebnih koristi. Toda v resnici državljani pač sami po sebi prav nobenih posebnih koristi razen mrtve črke na papirju domače ustave ne bodo imeli tako v primeru, da bodo ustavne pravice dopolnjene s pravico do pitne vode ali ne.

Ne glede na to, ali bo pravica do pitne vode postala del tekstovnega korpusa Ustave ali ne, je golo dejstvo, da to ne bo vplivalo na obstoječo zakonodajno materijo in že tako ali tako slabo upravljanje s pitno vodo s strani domače države. Česar politiki v razpravi o ustavni pravici do pitne vode pač ne povedo, je, da je večina slovenskih vodni virov že nekaj časa prav po zaslugi koncesij in države v lasti tujih korporacij in podjetij, kar je že pred davnimi tremi leti omogočila uveljavitev evropske direktive o podeljevanju koncesij za izkoriščanje vodnih virov. Heineken po nakupu skupine Laško, Atlantic grupa po nakupu Droge Kolinske, češka Kofola po nakupu Radenske, arabski lastniki Costelle in še nekateri so že glavni igralci črpanja pitne vode na Slovenskem, ki pa v zadnjem času pridobivajo tudi koncesije za oskrbo prebivalstva.  

Zapis pravice do pitne vode v Ustavo je vsekakor zgolj navaden politični populizem, če se ne bo nič spremenilo na področju podeljevanja koncesij za črpanje vodnih virov in oskrbo prebivalstva s pitno vodo. Toda tako to gre. Slovenski vodni viri so do leta 2035, ko potečejo te koncesije, že privatizirani in tega sam po sebi noben zapis v ustavo pače ne more spremeniti.

Odpoved: Tudi za tokratni N-euro moment sem z ustavno zaščito na Slovenskem že privatiziranih vodnih virov v zobeh poskrbel Tomaž Z.