Politična ekonomija slovenskega medija

Očitno navdahnjen, a nepodpisan avtor oziroma avtorica iz Službe za odnose z javnostmi Ministrstva za kulturo je včeraj pod z velikimi črkami zapisan naslov v oglatih oklepajih [POSODOBLJEN ZAKON O MEDIJIH] v objavi na Facebook strani ministrstva dobesedno zapisal: »Držali smo obljubo! Zagrizli smo v delo in po dobrih treh mesecih mandata v podaljšano javno razpravo poslali osnutek novele Zakona o medijih. Izplen javne razprave je izjemen, prejeli smo predloge več kot 50 akterjev, ki bodo dobra podlaga za nadaljnje delo.«. S tem sicer tudi na Ministrstvu za kulturo priznavajo, da je besedilo predloga Zmed-E, o katerem je bila javna razprava odprta do 30. avgusta, potrebno le še dodatne obdelave in izboljšave, kar pa samo po sebi pomeni, da zakon o medijih, kot eden od najbolj zastarelih produktov domače zakonodajne veje oblasti in tudi za medije pristojnega Ministrstva za kulturo, še zdaleč ni posodobljen, pa čeprav sicer res na številnih mestih poenostavlja medijsko zakonodajo in jo pravzaprav prilagaja aktualnim razmerah majhnega in politično ekonomsko obvladovanega slovenskega trga, na katerem potekajo intenzivni procesi koncentracije medijskega lastništva na področju televizije, radia in tiska ter posledično izginjanja tržno manj zanimivih zahtevnejših kulturno-umetniških programskih vsebin.

Ključni vsebinski novosti predloga sta sicer prenova definicije medija in tudi javnega interesa na področju medijev kot podlage za sofinanciranje razširjanja in ustvarjanja programskih vsebin medijev v Republiki Sloveniji, toda že na prvi pogled se zdi, kot da ne bi nastali na tudi za področje medijev zadolženemu Ministrstvu za kulturo, katerega temeljni zakon pač je Zakon o uresničevanju javnega interesa v kulturi, pač pa na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo in na Ministrstvu za delo, družino socialne zadeve in enake možnosti. Da se predlog prenove medijske zakonodaje zdi, kot da ga je namesto Zorana Pozniča podpisal gospodarski minister Zdravko Počivalšek, je še najbolj zaslužno to, da je po predlagani novi ureditvi za opredelitev medija ključno opravljanje dejavnosti razširjanja programskih vsebin zgolj na način opravljanja gospodarske dejavnosti, v okviru katere se na trgu ponuja blago ali storitve, pri čemer pa ni pomembno, ali je takšna dejavnost pridobitna, profitna ali sploh prav zares donosna.

Medijska regulacija pa v bodoče ne bo več zadevala primerov, ko posamezne fizične ali pravne osebe sicer razširjajo programske vsebine oziroma izvršujejo svojo svobodo izražanja, pa tega ne opravljajo kot dejavnost na trgu, saj zgolj izvršujejo svojo svobodo izražanja, in niso ustanovljene, pravno organizirane in registrirane z namenom, da izvajajo medijsko dejavnost. Pa čeprav namensko obveščajo, izobražujejo ali zabavajo, kar je, kot ugotavlja tudi predlagatelj ZMed-E, temeljna funkcija medijev, a to počnejo na način opravljanja negospodarskih dejavnosti, ki ne ustvarjajo proizvodov oziroma ne opravljajo storitev tako kot gospodarske, denimo nevladne organizacije, ki se ukvarjajo z izobraževanjem, znanostjo, raziskovalnim delom in kulturo ter umetnostjo.

Da pa je predlog prenove medijske zakonodaje v marsičem tak, kot da ga ne bi pripravljala predvsem za to nalogo v kabinet ministra Zorana Pozniča pripeljana medijska strokovnjakinja in državna sekretarka Tanja Kerševan Smokvina, pač pa kot da bi nastal na direktoratu za trg dela in zaposlovanje pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in tudi enake možnosti, pa je zaslužna predvsem prenova definicije javnega interesa na področju medijev. Tako predlog ZMed-E določa, da se bo pri ocenjevanju in presoji projektov v okviru javnih razpisov in pozivov, namenjenih uresničevanju javnega interesa na področju medijev, kot prednostne kriterije in merila ne glede na pridobitno ali nepridobitno pravno organizacijsko obliko medija upoštevalo tudi ohranjanje novinarskih delovnih mest za nedoločen čas in zagotavljanje visoke stopnje pravne zaščite in trajnejše socialne varnosti tako redno zaposlenim kot drugim pogodbeno vezanim novinarjem.

Čeprav so napori in cilji, da se na slovenskem politično in ekonomsko obvladovanem medijskem trgu s sistemskimi ukrepi poveča socialna varnost novinarjev in urednikov ter ostalih medijskih delavcev, vsekakor potrebni, pa predlog ZMed-E v čisto neoliberalni maniri domnevnega prosto konkurenčnega medijskega trga prav v ničemer ne upošteva dejstva, da tako kot pri izdajateljih študentskih radijskih programov posebnega pomena, kot je denimo tudi Radio Študent, katerega programske vsebine ustvarjajo in razširjajo večinoma študentje in so pretežno namenjene študentski javnosti, obstajajo tudi nepridobitni mediji, ki nimajo in glede na netržne, ampak politično ekonomske razmere na slovenskem medijskem trgu tudi ne morejo imeti zaposlenih novinarjev in urednikov z enako stopnjo socialne varnosti kot v drugih pridobitnih medijih, ampak v produkciji tržno manj zanimivih, a vsebinsko zahtevnejših avtorskih programskih vsebin sodelujejo predvsem s samozaposlenimi v kulturi, samostojnimi novinarji, publicisti in drugimi avtorji.

Tudi s predlogom ZMed-E, ki sicer status nepridobitnega medija posebnega pomena za razliko od lokalnih radijskih in televizijskih programov širi na vse platforme razširjanja, pa Ministrstvu za kulturo ponovno ni uspelo v slovenski medijski zakonodaji ustrezno vzpostaviti tako imenovanega "tretjega medijskega sektorja" oziroma skupnostni medijev, pa čeprav je ta dobro razvit in podprt tudi v posameznih državah članicah EU, na katere ureditev se v gradivu predloga Zmed-E sklicujejo z Ministrstva za kulturo. Toda tako to gre. Ker slovenski medijski trg obvladujejo, ali politično vodena državna podjetja, tako kot izdajatelji medijev, kot največji oglaševalci, in ker se v zadnjem času medijsko lastništvo koncentrira tudi v rokah posameznih poslovnežev z jasno izraženimi kapitalskimi interesi do vsake koalicije in Vlade, kot so Martin Odlazek, Stojan Petrič, Bojan Petan in podobni tiči, v zadnjem predlogu sprememb medijske zakonodaje pač ne gre za posodobitev in prenovo, pač pa zgolj za liberalizacijo dojemanja, kaj sploh je in kaj bo lahko na Slovenskem medij in kaj ne.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z liberalizacijo politične ekonomije slovenskega medija in ne posodobitvijo medijske zakonodaje v zobeh poskrbel Tomaž Z.