Pravica do vode v ustavi, ne pa tudi v praksi

Kljub temu da bo Ustavna komisija Državnega zbora jutri nadaljevala visokoletečo razpravo o vpisu pravice do pitne vode v ustavo, nekateri prebivalci na obrobje družbe odrinjenega romskega naselja Dobruška vas na Dolenjskem ostajajo brez dostopa do zdravstveno neoporečne pitne vode. Kljub javnosti in medijem všečni bliskovitosti Vlade, ki je pod vtisom argumentov tožb dveh romskih družin iz Dobruške vasi in Ribnice na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu že pred mesecem dni kar na dopisni seji sklenila, da morajo Romi vodo dobiti in da so jim prejšnji četrtek pripeljali in namestili vodne cisterne, te tudi danes teden dni kasneje ostajajo prazne, prebivalci pa do vode še naprej dostopajo v bližnjih vodno oporečnih potokih, ker se očitno pristojni pač niso zmogli dogovoriti, kdo in za čigav denar naj cisterne tudi dejansko napolni z vodo.

Toda čeprav na Slovenskem ostajajo obstajati prebivalci, ki ne glede na silno bogastvo vodnih virov, s katerimi bi naj v domovini razpolagali, nimajo dostopa do neoporečne pitne vode, pa bo ustavna komisija državnega zbora jutri nadaljevala z 25. oktobra prekinjeno razpravo o vpisu pravice do pitne vode v ustavo. Največ političnega razburjenja sicer povzroča predlog določila, da naj bi oskrbo s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev zagotavljala država preko neprofitne javne službe, ki mu z besedami, da gre za socialistično nacionalizacijo nasprotujejo v največji opozicijski stranki SDS, z oceno, da se s tem spreminja celoten dosedanji sistem oskrbe s pitno vodo, pa se mu po robu postavljajo privatniki v Gospodarski zbornici Slovenije in še posebej Zbornici komunalnega gospodarstva.

Med odprtimi vprašanji glede vpisa pravice do pitne vode v slovensko Ustavo je sicer še, ali naj bodo kot javno dobro opredeljeni vsi vodni viri ali zgolj naravni vodni viri. Dosedanja dikcija namreč po besedah dr. Lojzeta Udeta, člana strokovne komisije, ki je predlog pripravila, ščiti zgolj naravne vodne vire, kar pa je bistveno manjša zaščita vodnih virov, kot bi veljala v primeru, če bi pravico razširili na vse vodne vire. Nadalje pa lahko posameznik ali prebivalci ureditev področja oskrbe z vodo učinkovito terjajo le od države, pa čeprav tako kot že omenjeni romski družini iz Dobruške vasi in Ribnice s tožbo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v Strasborgu.

Stanko Baluh, direktor Urada za narodnosti, ki ima po službeni dolžnosti pri nas na čez tudi romsko skupnost, je sicer po današnjem obisku na terenu zagotovil, da bodo teden dni postavljene in prazne cisterne z vodo v Dobruški vasi napolnjene že danes ali najpozneje jutri. Pojasnjuje, da je pri dogovoru z lokalnimi gasilci, ki bi naj cisterne napolnili, prišlo do - kot pravi - neusklajenosti. Za kaj pa je pravzaprav šlo, pa je prostodušno pojasnil župan občine Škocjan Jože Kapler. Lokalni in do že desetletja in več aktualnih bivanjskih težav romske skupnosti pač indiferentni gasilci naj od Sveta romske skupnosti ne bi dobili naročila, prav tako pa jim ni bilo najbolj jasno, kdo naj bi jim za to storitev tudi plačal.  

Vlada koalicije Mira Cerarja, ki se je sicer zavzela za vpis pravice do pitne vode v ustavo, je sicer na dopisni seji 19. septembra sklenila, da za zagotavljanje pravic Romov v jugovzhodni Sloveniji in za postavitev vodnih zabojnikov, prevoz vode in njeno porabo nameni dodatna sredstva v višini 30.000 evrov. In da s tem zagotovi dostop do pitne vode v naseljih Goriča vas in Dobruška vas, iz katerih prihajata družini, ki sta se po pravico do pitne vode obrnile na Evropsko sodišče za človekove pravice, dejansko pa v njih brez dostopa do pitne vode in elektrike živi več deset družin z majhnimi otroki.

Cisterne, ki pa po zaslugi neagilnosti lokalnih gasilcev ostajajo prazne in nenapolnjene z vodo, pa naj bi bile predvsem začasen političen ukrep, ki bi naj sodišču v Strasbourgu dal vedeti, da se je po desetletjih zatiskanja oči tudi na Slovenskem našla oblast, ki se je pripravljena s problematiko tudi dejansko soočiti. Toda temu da se je tudi na Slovenskem našla oblast, ki bo poskrbela, da bodo v 21. stoletju vsi njeni prebivalci imeli dostop do neoporečne pitne vode, bi lahko pritrdili le v primeru, če vodne cisterne na Dolenjskem teden dni po namestitvi pač ne bi samevale suhe in prazne, prebivalci romskih naselij pa vode ne bi še naprej zajemali po smrdljivih potokih. Toda tako to gre. Politično higienski minimum, ki ga pričakujemo od te Vlade in koalicije, je, da bodo cisterne z vodo polne vsaj pred jutrišnjim nadaljevanjem razprave o vpisu pravice na pitno vodo v Ustavo. V nasprotnem primeru je in bo ta razprava zgolj maškerada, zapisana pravica pa mrtva črka na papirju domače ustave.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moemnt sem z dejstvom, da v Sloveniji obstajajo in ostajajo ljudje brez pitne vode, ne glede na to, ali bo pravica do pitne vode zapisana v domačo Ustavo ali ne, v zobeh poskrbel Tomaž Z.