Pravica ne biti domoljub

Dogodek pod Prešernovim spomenikom, kot je policijska odstranitev neonacistov, ki so v Sloveniji tako kot javni interes na področju kulture z Društvom za promocijo tradicionalnih vrednot kot izdajateljem Nacionalne tiskovne agencije in soizdajateljem knjige Manifest za domovino – pod njo se vendarle kot soizdajatelj podpisuje tudi dežurna založba stranke SDS Nova obzorja – ugrabili v Franciji na povsem drugačnih vrednostnih temeljih vsaj sprva utemeljenih rumenih jopičev, poimenoval urednik Sobotne priloge in komentator časnika Delo Ali Žerdin, je bolj kot na očitno nad sicer na Slovenskem vsa ta tri desetletja povsem običajno policijsko represijo presenečenimi in potemtakem še bolj gotovo s političnimi strankami pri koritih izvršne in zakonodajne oblasti tako ali drugače zlizanimi anti-alternativno-proslavnimi protestniki minuli petek na Prešernovem trgu v Ljubljani, ki bi sicer sodili za ograde in med zbrani populistični desnosučni politični kič na Trgu republike, pokazal na to, da imamo v tem trenutku v državi oblast, ki namerno briše mejo med tem, kaj so v legalističnem smislu povsem nedefinirane domoljubne in kaj vsem prebivalcem z ustavo RS zaenkrat pač še zagotovljene državljanske pravice in vrednote.

Čeprav nobenega dvoma ni, da je aktualni in na današnji dan pred letom dni nepreklicno odstopljeni notranji minister Aleš Hojs, ki je le svojo politično pot začel v Novi Sloveniji, sled svoje konservativno-katoliške vzgoje, ki se je potrjeno z zapleti ob neuspešnem prečkanju mejnega prehoda s Hrvaško pod trdo roko matere še kako očitno nadaljevala tudi v njegovo odraslo in ministrsko obdobje, uspešno preskočil tako ploščo Svinjam diamante, sestavljene iz skladb različnih zasedb, kot so duo Zlatni zubi, Trio krik in Beli črnci, ki so jo Marko Brecelj in sodelavci leta 1985 poobjavili pod imenom Marjanov čudni zajec, kot tudi vse ostalo, po čemer je bila konec osemdesetih še Socialistična republika Slovenija v širšem mednarodnem kontekstu priznana in poznana kot vzor prizadevanj za spoštovanje človekovih pravic, spolnih ali katerih koli že drugih usmeritev in prepričanj vsakega, ponavljam vsakega na Slovenskem, živečega posameznika ali posameznice ali vseh tistih, ki se v prvem ali drugem pač ne prepoznajo, je s svojimi sintagmami o biserih in svinjah razgalil predvsem plitkost lastnega duha in nenazadnje nazadnjaštvo vrednot, ki jih je tako kot neonacistične tetovaže samooklicanih rumenih jopičev pripravljen do zadnjega zagovarjati. Čeprav pa Slovenije pač nista demokratizirala in posledično osamosvojila orožje in vojaški čevelj samooklicanih osamosvojiteljev, pač pa številna civilno-družbena gibanja, za ekologijo, za pravice istospolno usmerjenih oseb, mirovništvo in nenazadnje pank in neodvisno oziroma takrat še alternativno kulturo.

Toda mit ustvarjanja domoljubov kot ključnih osamosvojiteljev in osrednjih nosilcev državljanskih pravic na Slovenskem, ki pač pripadajo vsem prebivalcem in ne zgolj tistim s preštetimi krvnimi zrnci tja daleč nazaj v narodovo ruralno hlapčevsko zgodovino, je očitno načrt, ki presega intelektualne kapacitete trenutnega ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa, saj na njem s polno paro delajo vsi ideološki aparati stranke SDS in njenih satelitov, kot sta denimo tudi kvaziveteransko Združenje za vrednote osamosvojitve ali samooklicani možganski trust desnih intelektualcev, ki sami sebi rečejo zbor za republiko, še iz časov, ko ni prav nič kazalo, da bo Janezu Janši spet kdaj uspelo zasesti mesto predsednika vlade ali da bi mu to uspelo prav v trenutku, ko se bo od jutri naprej v zgodovino zapisal ne samo kot enfant terrible evropske politike, temveč tudi kot predsednik vlade, ki bo v imenu Slovenije, pravzaprav pa vseh nas, njenih prebivalcev in davkoplačevalcev, drugič kot predsednik vlade, predsedoval svetu držav EU.

Še pred drugim predsedovanjem Evropski uniji – katerega nekoliko s strahom pa vendarle glede na Janševo približevanje in druženje s skrajno identitetarno evropsko desnico pričakujejo tudi v Bruslju in posameznih državah članicah – je 30. obletnica države, ki je zaznamovala minuli teden, pravzaprav v prvi vrsti poskrbela za spoznanje, kako zelo radikalna je ta prelevitev stranke SDS pod dolgoletnim vodstvom Janeza Janše iz sprva socialdemokratske stranke po klasičnem nemškem slogu v evropskim vrednotam in multikulturnemu načinu življenja pravzaprav nevarno skrajno desno in za na smetišče politične zgodovine obsojeno stranko. Toda tako to gre. Ne glede na to, kaj Janez Janša tvita ali njegov notranji minister Aleš Hojs neotesano klobasa po osrednjih terminih množičnih medijskih trobil domo- in državotvornega diskurza, je Slovenija zaenkrat pač še republika, v kateri je osnovna državljanska pravica ne le to, da si lahko občasno ali stalno slabe volje zaradi potez izvršne, zakonodajne ali katerekoli že oblasti, pač pa tudi to, da ne ljubiš, temveč odkrito preziraš takšno domovino in takšno prazno domoljubje, kot so nam ju snovalci državne proslave in režiser Mitja Okorn poustvarili minuli petek ob proslavi prvih tridesetih zgrešenih let samostojne države.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s pravico do nedomoljubja oziroma, če že hočete, do domomrzja kot enako osnovno državljansko pravico slehernika na Slovenskem v zobeh poskrbel Tomaž Z.