Prva dama ali prvi predsedniški soprog?

Za tokratne predsedniške volitve in tudi oziroma še posebej njihov drugi krog, v katerem se bosta to nedeljo, 13. novembra, soočila po prvem krogu sicer prvouvrščeni Anže Logar, kot – ne glede na domnevno in predvsem za potrebe tokratne predsedniške predvolilne kampanje javno izpričano neodvisnost od matične stranke SDS – kandidat slovenskega desnega političnega pola, in sicer v prvo po zaslugi pač bolj močne, čeprav rezultatsko neprepričljive konkurence na (v političnovsebinskem smislu) vse bolj eni in isti levo liberalni sredini, z izjemo stranke Levica, drugouvrščena Nataša Pirc Musar, kot po sili razmer edina preostala favoritka celotnega nedesnega političnega pola s povsem eksplicitno podporo dveh nekdanjih predsednikov države, je že glede na udeležbo volivk in volivcev na včerajšnjem prvem dnevu predčasnega glasovanja pred drugim krogom tokratnih predsedniških volitev veliko oziroma bistveno več zanimanja, kot smo mu bili priča pri prejšnjih izbiranjih predsednika republike. Če je namreč leta 2017 po podatkih Državne volilne komisije v drugem krogu na predčasnem glasovanju za predsednika republike glasovalo 26.562 volivcev oziroma 1,54 odstotka volilnih upravičencev, leta 2012 pa skupaj 23.366 volivcev, je tokrat, leta 2022 in po dveh mandatih Boruta Pahorja, včeraj in na prvi dan predčasnega glasovanja v drugem krogu predsedniških volitev po podatkih okrajnih volilnih komisij svoj glas oddalo in nenazadnje odločalo tudi o dilemi, ali bo Republika Slovenija po vseh prvih damah, z izjemo samskega Janeza Drnovška, naposled dobila tudi prvega predsedniškega soproga, kar 24.760 volivcev oziroma 1,56 odstotka vseh volilnih upravičencev.

Res sicer je, da je bila udeležba na predčasnem glasovanju tako rekoč rekordna že pred prvim krogom letošnjih predsedniških volitev – Borutu Pahorju trajno v slovo, saj mu je s svojim predčasnim glasovanjem že pomahalo skoraj 68.000 volivcev oziroma približno 4 odstotki vseh volilnih upravičencev. Pa tudi – kot so nekoliko pa vendarle ponosno sporočili iz Državne volilne komisije – skupaj je na volišča v prvem krogu prišlo 51,74 odstotka volilnih upravičencev, kar se glede na prejšnja odločanja, kdo bo predsednik republike, pač ni zgodilo že od leta 2007, ko je sicer po prvem krogu prav tako prvouvrščenega kandidata politične desnice Lojzeta Peterleta v drugem krogu gladko premagal tudi takrat kandidat vsaj v drugem krogu združene levo liberalne sredine Danilo Turk, ki pa mu potem proti Borutu Pahorju tudi po zaslugi podpore Janeza Janše in volivcev SDS mandata pač ni uspelo ponoviti. Toda aktualne politične razmere pač niso take, kot so bile leta 2012, ko se je za prvi naskok na predsedniško palačo tudi s podporo slovenske desnice proti Danilu Turku kvalificiral Borut Pahor. Spopad sicer prvouvrščenega Anžeta Logarja in Nataše Pirc Musar v drugem krogu je pač povsem primerljiv z razmerami in nenazadnje ponudbo, kot smo ji bili priča v predsedniški kampanji leta 2007, ko je sicer prav tako v prvem krogu drugouvrščeni Danilo Turk na koncu gladko oziroma z 68-odstotno podporo premagal Lojzeta Peterleta.           

Tako kot leta 2007, ko se je za naslednika Janeza Drnovška potegovalo sedem kandidatov, trije bolj ali manj neodvisni in štirje zagotovo strankarski. Med njimi je denimo Danilu Turku konkuriral Mitja Gaspari s podporo takrat še močne Liberalne demokracije Slovenije, Peterletu pa je omembe vredno število desnih glasov odnesel zgolj Zmago Jelinčič. Tako je bil glavni tekmec Nataše Pirc Musar v prvem krogu teh volitev namesto Anžeta Logarja kar tretjeuvrščeni Milan Brglez s podporo dveh največjih vladnih strank, Gibanje Svoboda in Socialni demokrati, Anže Logar pa se za razliko od Nataše Pirc Musar, ki jo zdaj pravzaprav brez izjeme podpira celotna levo liberalna vladna sredina, lahko v drugem krogu teh predsedniških volitev – tako kot nekoč Lojze Peterle – zanese le na tistih nekaj glasov, kar sta v ločenem poskusu in prvem krogu osvojila sicer predzadnjeuvrščeni predsedniški kandidat Janez Cigler Kralj in Nova Slovenija.

Za predvolilno podporo in identično politično izjavo, da sta prepričana, da Slovenija to nedeljo, 13. februarja, bo dobila predsednico republike in da to po že nekoliko pozabljeni Marti Kos bo Nataša Pirc Musar, sta možnost predčasnega glasovanja – ki bo med 7. uro zjutraj in 19. uro potekalo še danes in jutri – že včeraj izkoristila tudi predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, o kateri se pač ve, da denimo Marta Kos ni bila njena intimna izbira za predsednico republike, in ljubljanski župan Zoran Jankovič, ki se mu bo očitno uspelo obdržati pri koritu proračuna glavnega mesta – Mestne občine Ljubljana, pa čeprav s pred volitvami sklenjeno koalicijo s pričakovano uspešno listo svetnikov Gibanja Svoboda Roberta Goloba. Podobno pa se bodo v teh dneh in še do volilnega molka in samega drugega kroga volitev oglašali tudi drugi civilnodružbeni dejavniki na slovenski politični liberalni sredini in levici, čeprav sploh ne gre za to, da bi bila kakršna koli že politična prednost Nataše Pirc Musar to, da je tudi dejansko ženska, saj v resnici zadostuje že, da je vladavini prava zaprisežena liberalka. Toda tako to gre. In čeprav bodo vsi v en glas zatrjevali, kako pomembno je, da Republika Slovenija leta 2022 dobi prvo predsednico in s tem, vsaj po napovedih sodeč, tudi nepoklicnega prvega soproga Aleša Musarja, bo v novejšo politično zgodovino pač ostalo zapisano, da prve uspešne kandidatke za predsednico republike, ki kandidira s podpisi na terenu – brez strankarskih mrež – zbranih volivcev pač same levo in liberalnosredinske stranke niso predlagale, saj so do konca prvega kroga stavile na moškega kandidata Milana Brgleza in prvo damo bodočega predsednika namesto prvega predsedniškega soproga.

Odpoved: Tudi za tokratni N-euro moment sem pred drugim krogom predsedniških volitev tudi z dilemo, ali je res čas za prvega predsedniškega soproga Aleša Musarja in po čigavi zaslugi ga bo dobila Slovenija, v zobeh poskrbel Tomaž Z.

L: Irena

Vir fotografij: ruska-daca.si   / bolha.com