Reorganizacija ali likvidacija paradržavnega javnega sektorja?

Kljub temu da so včeraj iz ministrstva za javno upravo sporočili, da je razburjanje v zvezi z ukinitvijo pravne subjektivitete manjših javnih zavodov nepotrebno, je fronta nasprotnikov ukrepa, ki ga bodo v okviru celotnega paketa interventnega zakona jutri po seji Vlade obravnavali ministri, ki jih zadeva, vsak dan večja. Uradno so predlogi za reorganizacijo paradržavnega javnega sektorja sicer del predlogov za zmanjšanje stroškov občin, toda ključne prihranke in posledice prinašajo predvsem na področju vzgoje in izobraževanja ter kulture in informiranja. Nobena skrivnost tako ni, da predlogu sprememb, ki jih na področju manjših javnih zavodov z interventnim zakonom načrtujejo na ministrstvu za javno upravo, nasprotujejo tako v javnih zavodih kot na ministrstvu za izobraževanje in ministrstvu za kulturo, iz katerega za povrh še sporočajo, da pri pripravi tega predloga in teh rešitev niso sodelovali ter da z njimi vnaprej niso bili seznanjeni.

Zato bodo gotovo ta četrtek po Vladi med ministri, ki jih osnutek interventnega zakona povsem neposredno zadeva, padale tudi težke besede. V državi namreč premoremo skoraj 1500 javnih zavodov, od katerih so jih več kot 1000 ustanovile oziroma po letu 1991 podedovale občine. Po podatkih AJPESa, na katere se zanašata ministrstvo za javno upravo in minister Boris Koprivnikar, pa je za ukinitev glede na kriterij manj kot 15 zaposlenih za odpis oziroma ukinitev njihove samostojne pravne subjektivitete zrelih skupno 228 občinskih javnih zavodov, od katerih več kot polovica deluje na področju kulture in informiranja.

Kljub številnim ogorčenim odzivom in v osnutku predloga interventnega zakona jasno predvidenem roku, da bi naj manjši javni zavodi z manj kot 15 zaposlenimi prenehali obstajati s 1. januarjem 2015, iz ministrstva za javno upravo ne prav prepričljivo dodajajo, da pri v medresorsko in širšo razpravo posredovanemu osnutku predloga interventnega zakona ne gre niti za formalna gradiva niti ta zaenkrat še pač niso v formalnem postopku obravnave. Temu naj bi sicer predvidoma bilo tako zgolj še do jutri po seji vlade, ko se bodo sestali ministri, ki jih vsebina interventnega zakona zadeva, in oblikovali skupen, končni predlog interventnega zakona za nižanje stroškov občin po vsej državi.

Glede na to, da si pa prav dobro ne predstavljajo, kaj predlagane rešitve pravzaprav sploh pomenijo, tudi v vseh treh občinskih združenjih, iz katerih opozarjajo, da že med javnimi zavodi, ki delujejo znotraj istega področja, obstajajo velike razlike v njihovem pomenu, organiziranosti in financiranju, to samo po sebi pomeni, da je osnutek predloga interventnega zakona ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja nastajal brez sodelovanja občin, kot ustanoviteljic večine za odpis in reorganizacijo predvidenih manjših javnih zavodov, kar le je med drugimi potrdil tudi Miloš Senčur iz Združenja mestnih občin Slovenije, ki poudarja, da si v tem trenutku nihče ne predstavlja, kaj predlagana rešitev pravzaprav pomeni, in da to le nakazuje, da gre v osnovi za nedomišljen ukrep.

Da je ukrep ukinjanja samostojnih pravnih subjektivitet javnih zavodov, ki imajo manj kot 15 zaposlenih, nedomišljen, so prepričani tudi na Ministrstvu za kulturo, iz katerega opozarjajo, da bi pomenil, da nekaterih vsebin v prihodnje država ne bi mogla več sofinancirati, kar pa bi samo po sebi pomenilo nepopravljivo škodo na področju izvajanja dejavnosti knjižnic, muzejev, galerij in drugih javnih zavodov na področju kulture. Ker pa bi osnutek interventnega zakona s predlogi varčevalnih ukrepov na področju lokalne skupnosti posegel tudi v zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, zakon o osnovni šoli ter zakon o vrtcih, s predlaganimi izhodišči niso zadovoljni tudi na Ministrstvu za izobraževanje, iz katerega pa so že sporočili, da so že pripravili svoje pripombe in jih posredovali ministrstvu za javno upravo ter ministrstvu za finance, kot v državi te dni pač osrednjem generatorju varčevalnih ukrepov na vseh področjih.

Res sicer je, da je paradržavni javni sektor v državi izredno razširjen in da številne občine kot tudi ministrstvo za kulturo velik del svojih proračunov namenjajo predvsem za fiksne stroške delovanja po vsej državi na gosto posejanih javnih zavodov. Toda res je tudi to, da med njimi vendarle obstajajo tudi bistvene razlike, saj se denimo za razliko od nekaterih, ki so popolnoma vezani na občinske proračune, nekateri med njimi financirajo sami. Ne glede na to je minister za javno upravo Boris Koprivnikar prepričan, da obstajata pravzaprav samo dve bistveni razliki prihodnjega spopadanja s problemom nižanja stroškov lokalne skupnosti. Prva je, da bi manjši javni zavodi delovali znotraj enega javnega zavoda, druga pa, da bi združevali skupne dejavnosti, kot so na primer računovodstvo, kadrovska služba in vzdrževanje objektov.

Predlagatelj osnutka interventnega zakona in minister za javno upravo se ob tem sicer praviloma ne pozabi pohvaliti, da je podobno reč uspešno udejanjal že na področju domov za starejše, kjer je deloval prej. Vsak dom naj bi tako deloval samostojno, a so domovi izvajali skupna javna naročila in skupna zastopanja ter pogajanja. Ne glede na to, da pa bi bilo ministru za javno upravo lahko jasno, da javnih zavodov na področju kulture in informiranja le ne gre kar počez za enačiti z domovi za starejše, pa je pred Vlado in koalicijo Mira Cerarja ter somišljenikov na obzorju ponovna koalicijska preizkušnja, katera se gotovo ne bo iztekla povsem tako, kot pa le nekoliko zaletavo predlaga minister za javno upravo. Toda tako to gre. Glede na to, da v širšo javnost eden za drugim prihajajo medresorsko neusklajeni zakonski in kadrovski predlogi, katerim potem kar javno nasprotujejo ministri iz iste vlade, ki bi naj to usklajevanje opravila, je ne glede na prihodnji usodi tako interventnega zakona v celoti kot posameznih manjših javnih zavodov z manj kot 15-imi zaposlenim ta čas v državi jasno vsaj to, da Vlada in koalicija le ne delujeta najbolj usklajeno in uglašeno.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z načrtovano reorganizacijo paradržavnega javnega sektorja in vnaprej na neuspeh obsojenim manjšanjem stroškov lokalnih skupnosti v zobeh poskrbel Tomaž Z.