Sami odločamo, kako se sramotimo

Potem ko je včeraj na dan, ko je potekel skrajni rok za imenovanje delegiranih evropskih tožilcev v vzpostavljajoče se evropsko javno tožilstvo, ki ga je v pozivu pravosodni ministrici Lilijani Kozlovič navedel evropski komisar za pravosodje Didier Reynders, in ko izbrana Matej Oštir in Tanja Frank Eler zaradi osebne zamere predsednika vlade Janeza Janše glede njunega preteklega dela tudi na njegovih osebnih kazenskih spisih ostajata neimenovana, v Bruslju minister za kulturo Vasko Simoniti slovenskim dopisnikom prostodušno priznal, da je bil sam osebno ta, ki je sicer vse od leta 2011 tradicionalno razstavo umetnikov iz Svetu EU predsedujoče države članice v Evropskem parlamentu odpovedal, je molk danes v zadevi prebilo še Ministrstvo za kulturo. Čeprav iz strokovnih služb Evropskega parlamenta odločitev slovenskega predsedstva, da odpove zelo zanimivo začasno razstavo, ki jo je evropski parlament skupaj z iz Ministrstva za kulturo imenovanim kuratorjem, kustosom Koroške galerije likovnih umetnosti, Markom Košanom, pripravljal šest mesecev, zelo obžalujejo, iz Službe za odnose z javnostjo MK odgovarjajo, da obžalujejo, da je prišlo do zadrege, zaradi katere so morali razstavo tudi odpovedati, a da žal od vsega začetka niso bili seznanjeni z vsemi pogoji Evropskega parlamenta, da se v postavitev te razstave vključijo še dela slovenskih avtorjev, ki jih je skozi leta odkupil Evropski parlament in so del njihove trajne zbirke.

Kljub temu da tudi po mnenju ministra in očitno laičnega eksperta na področju likovne umetnosti Vaska Simonitija izvrstni poznavalec Marko Košan temu sicer ni nikjer eksplicitno javno nasprotoval, saj naj bi nenazadnje šlo za od leta 2011 povsem običajno prakso, po kateri iz depojev Evropskega parlamenta na plano potegnejo še iz lastnega programa nakupov nabavljena likovna dela, se je minister za suverenistično slovensko kulturo suvereno odločil, da na pogoj kuratorjev iz Evropskega parlamenta, da se iz stalne zbirke vključijo tudi dela Andreja in Gašperja Jemca, Lojzeta Logarja, Dragota Tršarja, Arjana Pregla in Jasmine Cibic, ne bo in ne more pristati, saj da je – kot so nekoliko nežneje zapisali v službi za odnose z javnostmi Ministrstva za kulturo – izbor umetnikov iz povabljene države, ki je hkrati predsedujoča Svetu EU v izključni domeni same države in strokovne osebe, ki ji je ta država podelila mandat za izbor del za to razstavo oziroma – kot je brez dlake na jeziku včeraj v Bruslju pribil Vasko Simoniti osebno – saj da smo samostojna, suverena država in bomo mi odločali, kaj bomo, pravzaprav pa ne bomo, v Evropskem parlamentu razstavljali.

Tako minister kot služba za odnose z javnostmi sicer poudarjata, da bodo ne glede na do sedaj v Evropskemu parlamentu pač ne videno odpoved in osebno nasprotovanje nekega ministra za kulturo neke posamezne države članice razstavitvi del umetnikov iz njegove lastne države in iz stalne zbirke Evropskega parlamenta, iz, saj res rekordnega proračuna za kulturo, poravnali vse nastale stroške te odpovedane in zadnjih šest mesecev nastajajoče razstave, prav tako pa da si bodo prizadevali, da bi, kot se je vendarle slabšalno in zaničevalno zapisalo službi za odnose z javnostmi, namesto parlamentarnega hodnika našli v Bruslju kakšno primerno galerijo, kjer bi na ogled ponudili to izvrstno razstavo, hkrati pa si želijo, da bi bila ta razstava v času predsedovanja postavljena tudi v Ljubljani in Slovenj Gradcu, saj je, kot se je včeraj v Bruslju nekoliko pa že za domače predvolilne potrebe postavljal minister Simoniti, navajam, tudi Slovenijo treba spomniti, da predseduje, doma, prej kot pa zunaj, zlasti v Bruslju. Konec navedka.

Čeprav se je minister za suverenistično kulturo, pravzaprav pa kulturno dediščino Vasko Simoniti včeraj v Bruslju trudil dajati vtis suverenega odločevalca o vsem in vsakomur na slovenski kulturni sceni, ki se z drugim predsedovanjem kot minister za kulturo vrača na vseevropsko politično sceno, je njegov poskus, da bi se prelevil v branika svobode in avtonomije izbranega kustosa Koroške galerije likovnih umetnosti Marka Košana, ki je za razstavo v Bruslju izbral trinajst avtoric in avtorjev, dokaj klavrno propadel, saj mu na vprašanje, kako ni vedel, da razstave v Evropskem parlamentu vedno potekajo na tak način, z vključitvijo del iz njihove zbirke, pač ni uspelo odgovoriti kaj bolj tehtnega, kot zgolj prostodušno priznati, da zato, ker da je neveden, a da bi, če bi od začetka vedel, kako stvari potekajo, vztrajal, da poiščejo ustrezno galerijo, saj da so takšne razstave vedno malo politični projekti, kar pa nenazadnje prav sam z osebno odpovedjo tudi sicer in v tem konkretnem primeru izpričuje.

Za bolj jasno sliko, kakšen vtis je na evropskem kulturno-političnem parketu pustil Vasko Simoniti, drugič v vlogi ministra za kulturo Slovenije med predsedovanjem EU, je dobro preveriti še nekaj izjav, ki so jih v živo slišala domača novinarska ušesa včeraj v Bruslju. Razstava bo samo pod pogojem, da je celostna in da je razstava, ki jo želi Evropski parlament, v drugih prostorih ali kje drugje. Evropski parlament bi bil počaščen in bi se mu zdelo v redu, če sam od sebe ob tej priložnosti razstavi dela, ki jih ima shranjena, in naredi pozitivni teater. Zmotilo ga je tudi, da bodo v katalogu, za katerega naj bi napisal uvod, najprej predstavljena dela Evropskega parlamenta, kar je bilo v njegovih očeh nesprejemljivo, saj da bi lahko bili avtorji iz stalne zbirke navedeni kje na koncu.

Ko govorimo, kaj bomo mi naredili, je tisto, kar bomo mi odločili, in tako mora biti. Noben uradnik tukaj ne bo postavljal pogojev. Lahko jih postavlja, jaz pa jih lahko ne sprejmem. In to ni noben teater, je še teatralno v Bruslju slovenskim dopisnikom in domači javnosti v brk včeraj dejal minister za kulturo Vasko Simoniti, ki bi se v vsaki kolikor tolikor normalno razviti demokratični državi po takšni osebni odločitvi in stališčih pač moral od svojega položaja tudi posloviti. Toda tako to gre. Simoniti ima navsezadnje prav, da res ne bo konec sveta zaradi posledic njegovega ravnanja in da zaradi tega tudi posebna sramota ne bo nastala. Čeprav so za vse ponovno krivi drugi, saj so na ministrstvu glede tega projekta naši odgovorni ljudje v Bruslju, kot pravijo, razpolagali s pomanjkljivimi informacijami, pa je vendarle tako kot pri neimenovanju evropskih tožilcev tudi pri odpovedi te likovne razstave v prostorih Evropskega parlamenta samo po sebi jasno, da se te dni v Sloveniji nosilci kopneče politične oblasti sami, a v našem imenu, suvereno odločajo še predvsem in zgolj to, kako sebe, a posledično tudi vse nas, sramotijo pred drugimi evropskimi in svetovnimi narodi ter državami.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s sramoto ob odpovedi likovne razstave v Bruslju s strani ministra za suverenistično kulturno dediščino in glavnega kustosa za nacionalno likovno umetnost v državi, Vaska Simonitija, v zobeh poskrbel Tomaž Z.