Še bolj drugorazredna koalicijska članica

Tik pred izrednim volilnim kongresom koalicijske stranke Socialni demokrati to soboto, 13. aprila, na katerem bodo delegati izbirali novo vodstvo stranke, ki naj bi tej, če upoštevamo, da je neposredna naslednica nekdanje Zveze komunistov, najdlje kontinuirano delujoči politični grupaciji na Slovenskem povrnilo nekje na politični poti izgubljene oziroma pozabljene socialdemokratske barve, vonje in okuse, so včeraj iz poslanske skupine SD vlado, katere članica so, glede par dni prej na ministrstvu za finance predstavljenem osnutku prenovljene strategije upravljanja državnih naložb pozvali, da je prenovo strategije, ki je tudi po njihovem mnenju nujna, treba izvesti previdno in ob usklajevanju z vsemi deležniki, saj da ta ne bi smela odpirati vrat za novo privatizacijo še obstoječe državne lastnine. S čimer so posredno nakazali, da jih tako kot v primeru kandidata za novega evropskega komisarja Tomaža Vesela največja vladna stranka Gibanje Svoboda in njen predsednik Robert Golob pravzaprav nimata za koalicijskega partnerja oziroma deležnika, brez katerega se tako strateške odločitve v aktualni koaliciji sprejemajo in da bo tako očitno ostalo tudi ne glede na to, kdo od treh zdaj znanih kandidatov bo prevzel krmilo od zunanje ministrice in dosedanje predsednice Tanje Fajon. 

Glede na to, da se zaenkrat sicer za mesto prvega človeka in prvi obraz stranke SD potegujejo ajdovski župan Tadej Beočanin, vodja poslanske skupine Jani Prednik in evropski poslanec Milan Brglez, se sicer nekako zdi, da so se v Socialnih demokratih naveličali ženske energije, saj so za kandidatke rezervirana zgolj podpredsedniška mesta, nabor zaenkrat znanih kandidatov za prevzem vodenja stranke pa kaže na svojevrstno kadrovsko krizo, saj v nobenem primeru ne gre za kandidata, ki bi res lahko bil garant za vsebinsko in šele posledično tudi kadrovsko prenovo stranke, ki nekako sama ne ve, kod so se izgubile njene socialdemokratske korenine. Res je, da so presenečenja še vedno možna in da se lahko zgodi, da bo na kongresu predlagan še kak kandidat oziroma mogoče celo kandidatka, ker to omogoča statut SD, toda že vnaprej je jasno, da to pač ne bo njen najbolj priljubljen politik in dolgoletni poslanec, ki je po lastni želji prvič del izvršne oblasti kot minister za gospodarstvo Matjaž Han. 

Kam se bo torej v prihodnje obrnila SD oziroma ali bo dodatno potonila v politično nepomembnost, tako kot ji zaenkrat še naprej kažejo javnomnenjske ankete, je za razliko od zaenkrat znanih kandidatov za predsednika bolj možno sklepati glede na to, kdo bo uspešen v kandidaturi za njenega glavnega tajnika, s katerega se je po aferi z nakupom za potrebe sodišč neprimerne stavbe na Litijski cesti v Ljubljani moral posloviti sicer tako kot denimo nesojeni predsedniški kandidat Matjaž Han v prostem času podjetnik Klemen Žibert. Kot je razumeti posamezne medijske analitike, sta glavna kandidata dva, in sicer kandidatka Živa Živkovič, ki zdaj vodi prav kabinet nove ministrice za pravosodje Andreje Katič, pred tem pa je bila, kot pravi, več kot desetletje zadolžena za koordinacijo delovanja vseh organov stranke, izvajanje političnih procesov in strankinih aktivnosti ter za povezovanje delovanja vseh ravni stranke, ter Sebastjan Selan, ki je sicer poslovnež, katerega srce je tako kot v primeru podjetnika Sandija Češka na politični levici, a je vendarle v javnosti bolj kot po poslovanju s prav nepremičninami poznan kot nekdanji direktor Slovenske varnostne obveščevalne agencije oziroma krajše SOVE, ki ga je na to mesto ustoličila vlada Boruta Pahorja kot edina vlada, ki jo je kadarkoli v novejši poosamosvojitveni zgodovini vodila stranka SD.

Čeprav Selan pravi, da za razliko od svojega naslednika na mestu direktorja SOVE Damirja Črnčeca, ki ga je tja nastavila druga Janševa vlada, svojega političnega prepričanja že vsaj od leta 2008 ne spreminja, je samo po sebi jasno, da ima z odstopljenim, a iz stranke zares ne izključenim ali kako drugače sankcioniranim predhodnikom na mestu generalnega tajnika s polnimi pooblastili, ki po izstopu od sobote naprej nekdanje predsednice ostaja edini ustanovitelj zasebno-socialdemokratskega zavoda 1. maj, veliko kariernih in tudi poslovnih podobnosti, pa tudi sam je za svojo prioriteto napovedal predvsem reševanje strankinega finančnega položaja, zaradi katerega bi – gre le za dolgove v višini skoraj dveh milijonov evrov, ki bi jih ta lahko res uspešno sanirala le z uspehom na volitvah – ta lahko ne nazadnje ostala tudi brez svojega dolgoletnega sedeža oziroma vile na Levstikovi kot edine zares nekaj vredne nepremičnine, ki jo v SD še premorejo. Toda tako to gre. Pustimo se presenetiti, kako se bodo odločili delegati stranke in ali bodo tik pred glasovanjem poskrbeli za še kakega kandidata tako za mesto predsednika oziroma predsednice kot generalnega tajnika oziroma generalne tajnice Socialnih demokratov. Vsekakor pa se zaenkrat zdi, da izredni volilni kongres in menjava vodstva pač ne bosta poskrbela za nič pretresljivo novega tako v sami stranki kot vladi in koaliciji, v kateri sta obe manjši stranki očitno tako zelo politično nesposobni, da se ne znata in ne moreta povezati, da o kandidatu vlade za evropskega komisarja ne bi izvedeli iz medijev in da poslanski skupini SD vlade, katere član je, ne bi bilo treba preko medijev pozivati glede prenove strategije upravljanja državnih naložb, pač pa da bi bili dejansko lahko tudi enakopravno obravnavani, namesto da tako kot SD tudi po volilnem kongresu to soboto postajata vse bolj drugorazredni koalicijski partnerici.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s tem, da bo po sobotnem volilnem kongresu stranka Socialni demokrati pač še nekoliko bolj drugorazredna članica koalicije Roberta Goloba, v zobeh poskrbel Tomaž Z. 

Vira fotografij: https://twitter.com/TheProgressives/status/1775452910345703544/photo/1 / https://socialnidemokrati.si/kongres/