Slovenija, ki je ni

Domači očetje naroda so konec osemdesetih let prejšnjega stoletja že vedeli, zakaj je bilo dobro 26. december razglasiti za v Republiki Sloveniji praznični Dan samostojnosti in enotnosti. Zlobni jeziki sicer natolcujejo, da je šlo takratnim socialistom in komunistom predvsem za to, da bi za veke vekomaj preprečili, da bi tudi 26. december kdaj bil dela prost dan zaradi rimskokatoliške vere, saj na isti dan ponekod v bližnji tujini ne delajo zaradi Štefanovega. Toda bržkone bo bolj držalo, da so domači očetje naroda že ob vzpostavitvi lastne države presodili, da za praznik vendarle potrebujemo dan tega, česar ni. In tako je 25. december že tradicionalno postal dan, na katerega se glavni pri koritih izvršne, zakonodajne, sodne in celo verske oblasti v državi drug za drugim spominjajo, česa vse nam pravzaprav v Sloveniji, ki je drugačna, kot so si jo pred 24 leti predstavljali narodove mame in očetje, primanjkuje.

Tako je denimo predsednik vlade in koalicije Miro Cerar ob izteku leta 2014 prepričan, da državo imamo, a da si jo moramo še enkrat zaslužiti, saj do zdaj z njo nismo ravnali prav skrbno in odgovorno. Nadalje premier sporoča, da si državo lahko ponovno, torej še enkrat zaslužimo zgolj tako, da se upremo lastnim slabostim, med katerimi so nam vsem doslej največjo škodo povzročili pohlep, ignoranca in nespoštovanje. Toda tokrat ne vseh pač pa zgolj tistih, ki so si iz roke v roko v teh 24 letih podajali vzvode domače oblasti. Glavni prispevek Mira Cerarja k temu, česar v državi danes ni, pa je v misli, da se kot nacija notranje še nismo osamosvojili, saj sami v sebi kot posamezniki še naprej ne znamo preseči lastne egocentričnosti.

Da ima sicer predvsem s preseganjem lastne egocentričnosti velike težave, je sicer še od časov pred izvolitvijo za predsednika republike, ki se že poteguje za svoj drugi in poslednji mandat, znano za Boruta Pahorja, ki se kljub svojemu predsedniškemu stasu in glasu tokrat drži vendarle nekoliko ob strani. Kot sicer prav tako zgolj protokolarni vrhovni poveljnik domačih oboroženih sil je ob tokratnem dnevu samostojnosti in enotnosti oziroma tistih reči, ki jih v Sloveniji ni, po videokonferenci čestital slovenskim vojakom in vojakinjam na mirovnih misijah v tujini. Da pa le ne bi ostal povsem medijsko neopažen, pa bo predsednik republike Borut Pahor tako kot lansko leto tudi danes z otroki, mladostniki in odraslimi iz Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič, Draga pekel božično pecivo.

Peciva, čeravno ne prav božičnega, ampak takega za vsako-nedeljsko prižnično rabo, ni manjkalo niti na maši za domovino, ki jo je v ljubljanski stolnici daroval ljubljanski nadškof metropolit Stane Zore. Glavni prispevek prvega človeka domače verske oblasti in v državi nadvse privilegiranega rimskokatoliškega občestva k stvarem, ki jih v državi ni, je ugotovitev, da ni veselja, ki da je v domačemu narodu bilo navzoče ob osamosvojitvi, in vabilo k spreobrnjenju, v katerem bomo kot posamezniki od zagledanosti v lastne koristi šele prešli k prizadevanju za skupno dobro, k čemur je samodejno v prvi vrsti prikimaval tudi Miro Cerar osebno.

V pomanjkanju boljših lokacij in v zahvalo soborcem, ki so toliko dni vztrajali pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, se je ob tokratnem dnevu enotnosti in samostojnosti kar tam in na še enem zborovanju Odbora 2014 svoj prispevek k Sloveniji, ki je ni, odločil podati tudi po politični volji Ustavnega sodišča nekdanji zapornik Janez Janša. Mnenje v poslanske klopi z odredbo Ustavnega sodišča vrnjenega opozicijskega prvaka, ki pa je ta čas brez poslanske imunitete še v nekaj drugih sodnih postopkih, je, da so pred 24 leti on in drugi slovenski državljani ter državljanke na plebiscitu verjeli, da glasujejo za samostojnost in za dokončno svobodo, vendar da se je do sedaj zgodilo samo prvo, na drugo, torej dokončno osvoboditev, pa da še vedno čakamo. Da je sicer dokončna svoboda še daleč, je nenazadnje priznal tudi sam Janez Janša, saj da bo ta nastopila šele, ko se bodo mladi, ki so se in se naprej še iz Slovenije množično odseljujejo, začeli vračati in ko na slovenskih sodiščih ne bodo več sodili tisti, ki so nekoč in še vedno kršijo človekove pravice.

Kako pa je pravzaprav s človekovimi, delavskimi in drugimi pravicami v slovenski državi pa je pred tokratnim dnevom reči, ki jih v državi ni, oziroma včeraj pred poslopjem vlade sam zase pokazal svetovni unikum oziroma skupni protesti Gospodarske zbornice in sindikatov proti dodatnim, okoljskim dajatvam za največje proizvodno intenzivne onesnaževalce okolja v državi, ki so sami zase pokazali, da pravica do plače, pa čeprav je ta nizka, in pravica na čisto okolje na Slovenskem pač nista univerzalni človekovi pravici. Toda tako to gre. Dan samostojnosti in enotnosti bo ostal dela prost dan, na katerega bodo tako narodovi očetje in mame kot voditelji pri koritih oblasti v državi, pač opozarjali predvsem na reči, ki jih v državi ni.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s Slovenijo, ki je ni, v zobeh poskrbel Tomaž Z.