Slovenski evropski precedens

Te dni ni lahko biti Miro Cerar. Kljub nespornemu uspehu projekta kar po njemu samemu poimenovane Stranke na zadnjih predčasnih državnozborskih volitvah bo končna podoba tako koalicijske pogodbe kot same koalicije in vlade v največji meri odvisna od drugih parlamentarnih političnih sil, ki jih za sestavo trdne državnozborske večine ob svojemu projektu SMC še potrebuje uradni mandatar za sestavo nove vlade. Tako Miro Cerar in somišljeniki v teh dneh veliko razmišljajo. Še pred končno podobo, prioritetami in nenazadnje kadrovsko sestavo nove koalicije in Vlade je namreč vendarle potrebno razrešiti tudi nekaj temeljnih slovenskih evropskih precedensov. Razrešiti in pravilno ter pravično odločiti se je namreč potrebno v dilemi, kaj za vraga zdaj z mandatom na pravnomočno zaporno kazen obsojenega in kar iz zapora za poslanca izvoljenega predsednika SDS Janeza Janše, ki ga je SDS med drugim nominirala za člana državnozborske komisije za nadzor obveščevalnih služb. Nič manj urgentno pa je nekaj za ukreniti tudi glede samo-nominacije predsednice vlade v odstopu Alenke Bratušek kot ene od kandidatov za slovensko komisarko v evropski komisiji Jean-Clauda Junckerja.

Da Cerarju sicer vse ne gre in ne bo šlo po prvotnih načrtih ter da končna kadrovska in vsebinska podoba nove koalicije ter Vlade ne bo povsem takšna, kot so si jo zamislili njegovi pred in po volilni strategi, je sicer nakazal odstop od koalicijskih pogajanj in odločitev, da nov mandat ponovno ob boku SDS preživi v politično desni opoziciji Nove Slovenije. Dodatno pa so na dejstvo, da tudi mandatar Miro Cerar ni in v tem mandatu ne bo samostojen krmar lastne politične prihodnosti, pokazala še koalicijska pogajanja in usklajevanja, v katerih bosta tudi tokrat na končno podobo ter nenazadnje vsebinske prioritete še nastajajoče koalicije in vlade odločilneje vplivali prav manjši, a za koalicijsko večino nujno potrebni koalicijski partnerici.

Da koalicijskih partneric ni več in da je iz koalicijskih pogajanj izpadlo Zavezništvo Alenke Bratušek, sicer je posledica neposredne odločitve prav Mira Cerarja in somišljenikov, ki jim je najbolj v nos šlo prav dejstvo, da kljub prepričljivi volilni zmagi niso imeli prav nobenega vpliva na enega od dveh ključnih slovenskih evropskih precedensov oziroma spisek kandidatov, na katerem sta ob samo-nominirajoči se Alenki Bratušek še prav tako samo-nominirajoči se zunanji minister Karel Erjavec in SD-jeva evropska poslanka Tanja Fajon, za katero so v poslavljajoči se Vladi stopili tudi v Cerarjevo prihodnjo Vlado uvrščeni Socialni demokrati. Kljub temu da je v opozicijo proti lastni volji in proti volji celotnega Zavezništva Alenke Bratušek porinjeni minister za obrambo v odstopu in v novem mandatu poslanec Roman Jakič prepričan, da bo za svojevrsten evropski precedens šlo, če bi nova koalicija in Vlada Mira Cerarja preklicala seznam kandidatov, ki ga je skupaj s premierko kot kandidatko v Bruselj Junckerju poslala prav Vlada Alenke Bratušek.

Kar sicer Roman Jakič ve, pa javno ne pove, je, da je enake vrste evropski precedens že samo dejstvo, da je premierka Alenka Bratušek najprej odstopila, nato pa iz pozicije predsednice vlade v odstopu samo sebe, tudi svojega zunanjega ministra Karla Erjavca in evropsko poslanko Tanjo Fajon predlagala za kandidatko za slovensko evropsko komisarko. Dodatno težo k temu demokratičnemu precedensu da tudi podatek, da so bili, ko je Vlada v odstopu v Bruselj poslala spisek ne običajnega enega pač pa kar dveh kandidatk in enega kandidata, rezultati volitev ter prepričljiva zmaga SMC znani in da se je Stranka Mira Cerarja izrekla za politično kar se da brezbarvnega, a že dva mandata slovenskega komisarja Janeza Potočnika, ki pa na dejstvo, da bi bil prvič za slovenskega komisarja Evropske komisije nominiran kot zgolj eden od kandidatk in kandidatov, preprosto ni hotel pristati.

Že to, da država članica predsedniku evropske komisije v izbiro pošlje več kandidatov za njenega evropskega komisarja oziroma komisarko, ni najbolj običajna evropska politična praksa, saj se praviloma tega ne počne in je to značilno bolj za demokratično podhranjene in nesuverene evropske države, kar pa očitno te dni še naprej je tudi Slovenija. Takisto je v oči bijoča naslednja domača posebnost v evropskih merilih, v katero bodo kot kislo jabolko slej kot prej morali ugrizniti Miro Cerar in somišljeniki. Tudi neposredno iz zapora v državni zbor oziroma katerikoli že parlament izvoljeni politiki, kot je v domačem evropskem precedensu Janez Janša, so po Evropski uniji redki oziroma jih praviloma ne poznajo. Toda drugod je to le stvar demokratične in politične higiene, pa tudi dejanske možnosti, da bi bil v parlament izvoljen na pravnomočno kazen zaradi korupcije obsojeni politik, so zaradi neke na Slovenskem očitno manjkajoče demokratične in politične zavesti minimalne.

Toda tako to gre. Kakšna bo končna vsebinska in kadrovska podoba koalicije in Vlade Mira Cerarja, bo odvisno od bolj ali manj razumnih zahtev in izsiljevanj obeh starih političnih sil – DESUS in SD, ki pa ju za oblikovanje kolikor tolikor trdne koalicije in Vlade Miro Cerar nujno potrebuje. Kaj pa bo s slovenskima precedensoma oziroma samonominacijo premierke v odstopu Alenke Bratušek za Evropsko komisarko in na pravnomočno zaporno kazen obsojenim in kar iz zapora za poslanca izvoljenim Janezom Janšo, pa bo v prvi vrsti odgovornost prav Mira Cerarja osebno. Zato naj le še nekaj dni premišljuje, saj bo to, kako se bo nazadnje odločil, že pokazalo tudi kako in koliko se bo pustil izsiljevati od v političnih preigravanjih po slovensko pač spretnejših in izkušenejših koalicijskih partnericah.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s slovenskima evropskima precedensoma, ki ju bo še pred sestavo nove Vlade moral razrešiti mandatar Miro Cerar, v zobeh poskrbel Tomaž Z.