Strel v koleno plebiscitne večine razuma in solidarnosti

Po tem ko je glede na že dober teden ali dva res skrb vzbujajoče številke bolnišnično hospitaliziranih ter posledično tudi umrlih zaradi razmaha tega kateregakoli po vrsti že vala in novega rekordnega vrha epidemije novega koronavirusa, ki se ga leta 2020 tudi na Slovenskem še pač ne bomo znebili, predsednik vlade in koalicije ter največje državnozborske stranke SDS Janez Janša včeraj popoldne vendarle nagovoril državljanke in državljane, pravzaprav pa vse tod živeče, legalne in ilegalne, prebivalce, ter pozval k nič manj kot plebiscitni večini razuma in solidarnosti v boju zoper epidemijo in njene posledice, pa je danes dopoldne, ko je bilo vendarle še manj jasno, kot je v tem trenutku jasno, kdo bo pravzaprav naslednji predsednik ZDA, nagovoril še mednarodno javnost ter se v novejšo politično zgodovino zapisal kot prvi predsednik kake od vlad članic Evropske unije, ki je med še vedno nedokončanem štetjem glasov ameriških volivk in volivcev za zmago in rezultate čestital sedanjemu predsedniku in kandidatu za ponovno izvolitev ter nenazadnje slovenskemu zetu Donaldu Trumpu in njegovemu podpredsedniku Mike Penceu.

Janez Janša sicer v nagovoru državljankam in državljanom, kot so zapisali iz Urada za komuniciranje Vlade Republike Slovenije, ni povedal ničesar bistveno novega, kljub temu da se je samohvalil, da je že aprila in maja skupaj z nekaterimi drugimi voditelji EU večkrat opozarjal, da nas jeseni čaka novi, hladni val virusa, ki bo težji, če ne bomo imeli na razpolago učinkovitega cepiva in/ali zdravila ali vsaj obvezne elektronske aplikacije za sledenje okužbam, pravega pojasnila, zakaj nimamo bolj pripravljenega zdravstvenega sistema, ni ponudil. Izvedeli smo le, da Slovenija nima najboljšega zdravstvenega sistema v Evropi, da pa ima najbolj požrtvovalne ljudi, ki delajo v njem, in da zato nihče ne bo ostal brez nujne pomoči ali intenzivne nege. Predsednik vlade je prav tako oznanil, da Slovenija tudi ni najbogatejša država v Evropi, a da bodo kljub temu tako, kot so skupaj solidarno pomagali najbolj prizadetim v gospodarstvu in storitvah spomladi, pomagali tudi jeseni in pozimi. Da ne bo pomote, pa je Janez Janša domače ljudstvo in druge pri nas živeče ne bodi jih trebe opozoril, da Slovenija le nima monolitne izvršne oblasti, ampak da ima namreč koalicijsko vlado, katere širša ekipa skupaj s strokovnimi ekipami že od marca dalje opravlja izredno naporno dvojno delo, polno težkih odločitev, neprespanih noči, upravičenih in neupravičenih kritik, medijskih pogromov in tehtanja preko dvojnih meril, da je, tako je sinoči govoril premier Janša, pravi mali čudež, da v takšnih pogojih sploh še deluje, a da deluje in da bo delovala še naprej, saj da so, torej predsednik vlade Janez Janša in obkrožujoči ga sodelavke ter sodelavci, trdoživi, kot je trdoživ slovenski narod, ki ga stoletja viharjev niso izruvala iz svoje zemlje.

Čeprav je trdoživost aktualne vlade in koalicije odvisna predvsem od glasov poslank ter poslancev Stranke modernega centra in Demokratične stranke upokojencev, ki so v državni zbor le prišli na podlagi jasno izraženih predvolilnih zavez, da si izvršilne in zakonodajne oblasti z Janezom Janšo in stranko SDS pač ne bodo delili, po naslednjih parlamentarnih volitvah pa jih bo velika večina tako ali tako končala na odlagališču pozabljenih epizodnih likov slovenskega poosamosvojitvenega parlamentarizma, je Janez Janša v nagovoru pravzaprav pravilno ugotovil le, da je edina obramba pred splošnim razpadom zdravstvenega sistema v tem trenutku tako drastična omejitev naših stikov z drugimi, torej nekaj, česar naše generacije pred to pandemijo niso doživele še nikoli v takem obsegu. Toda hkrati nadaljeval v svojem slogu, po katerem so za sedanje stanje pravzaprav krivi vsi, razen on sam in njegovi za to v tem mandatu pravzaprav plačani sodelavci.

Zakonsko podlago za obvezno aplikacijo smo si po besedah premierja v Sloveniji sicer po težkih mukah zagotovili že julija, vendar je realizacija zastala v domačem in evropskem birokratskem močvirju, zlagani skrbi za zasebnost pa tudi nesposobnosti za iskanje izvirnih rešitev v izjemnih razmerah na obeh ravneh. Mnoge da je bolj skrbelo, kaj bo dejala informacijska pooblaščenka ali mediji, kot pa, koliko ljudi bo moralo trpeti in umreti, ker si nismo priskrbeli orodja, ki ga digitalna doba ponuja vsem. Kriva je tudi Evropa, ki se po zadnjem sestanku Evropskega sveta sicer prebuja, a zamude ne bo mogoče nadoknaditi pravočasno. Na domačem terenu pa poziv raznim vplivnežem, ki trdijo, da vlada sprejema ukrepe zato, da straši in ustrahuje ljudi, da se zaustavijo. Dovolj je bilo, je včeraj grmel premier. Cel demokratični svet sprejema ukrepe, ker ceni in varuje življenje, pri nas pa izkoriščanje globalne zdravstvene krize za rušenje vlade, kar je zloraba stiske in kar da je zavržno, ničvredno početje. Toda tako to gre. Lepo bi bilo, če bi se predsednik vlade in koalicije sam prepoznal v lastnih besedah, saj mu izkoriščanje zdravstvene krize za lastne interese in namene gre povsem dobro od rok, če in ko pa je res potrebno, pa na plan potegne še influencerja Milana Kučana. Toda čestitka predsedniku Donaldu Trumpu, še predenj so pravzaprav z volitvami v ZDA sploh zaključili, je strel v koleno lastnemu pozivu k plebiscitni večini razuma in solidarnosti, ker je z njo ob odsotnosti osnovnih demokratičnih manir sam Janša predvsem širnemu svetu ter vsem nam pokazal tudi, da sam pač ne zmore in da ne premore ne razuma in ne solidarnosti, in zato ga bo slej kot prej iz monolitne izvršne in zakonodajne oblasti, kot jo ta čas zaseda, le potrebno z volitvami ali brez njih tudi odstraniti.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s strelom v koleno Janeza Janše lastnemu pozivu k plebiscitni večini razuma in solidarnosti v boju zoper novi koronavirus v zobeh poskrbel Tomaž Z.