Taktika in institut poslanske odsotnosti

Potrditev nadomestnega kandidata Marjana Dikaučiča za mesto pravosodnega ministra in namesto Lilijane Kozlović zaenkrat še iz stranke SMC – ki so ga njenemu poslednjemu predsedniku, do zadnjega političnega diha oklepajočemu se mesta ministra za gospodarstvo, Zdravku Počivalšku, po še enem dragocenem nasvetu samooklicanega davčnega strokovnjaka Roka Snežiča očitno prišepnili kar iz o vsemu in vseh ta čas na Slovenskem odločajoče stranke SDS, katere dolgovečni predsednik in premier Janez Janša na sobotnem volilnem kongresu ne glede na pridevnik demokratska ponovno ne bo imel protikandidata – je včeraj v živo v državnem zboru ponovno pokazala, kako vse bolj pomembno politično orožje v predstavniški demokraciji po slovensko je dejansko postal institut poslanske odsotnosti, katerega so se včeraj poslužili trije poslanci DeSUS, še nedavno pa ga je ob ponovno neuspešnem poskusu odstavitve v opozicijo in med nepovezane poslance iz SMC prebeglega predsednika državnega zbora Igorja Zorčiča že drugič prav tako uspešno uporabila tudi celotna KUL oziroma v Koalicijo ustavnega loka združena opozicija.

Da so se v letih oziroma, kot je to v primeru že v naslednjem mandatu političnega upokojenca iz vrst poslancev Demokratične stranke upokojencev Slovenije Franca Jurše, v desetletjih aktualni odpadniki od navodil začasnega vodstva stranke – ki bi naj nekoliko trajnejše vendarle postalo po prav tako sobotnem volilnem kongresu, toda za razliko od SDS, kjer so kongresi redni, predsednik pa praviloma nima niti slamnatega protikandidata ali kandidatke, že tretjem v poldrugem letu in s celo tremi protikandidati, saj se za predsednika DeSUS potegujejo Ljubo Jasnič, Srečko Felix Krope in Gorazd Žmavc – vendarle nekaj naučili, je pokazalo včerajšnje glasovanje za potrditev novega in kot vse kaže bolj slamnatega pravosodnega ministra Marjana Dikaučiča, pri katerem se je ob 44 glasovih za in 41 proti sleherniku in v skrivnosti političnega mešetarjenja na Slovenskem slabo poučenemu spremljevalcu dogajanja vendarle zazdelo, lej kako trda je pravzaprav poslanska večina in koalicija, ki jo, pa čeprav s trdo roko, obvladujeta brez protikandidatni kandidat za še en mandat predsednika, kar je že od leta 1993, Janez Janša in njegova Slovenska demokratska stranka, ki pa je bila sprva, po volji in viziji svojega dejanskega ustanovitelja in prvega predsednika iz imena Letališče Jožeta Pučnika vendarle po nemških zgledih zasnovana kot stranka bolj socialdemokratskega karakterja.

Ne glede na to da stranka DeSUS za razliko od stranke SDS to soboto gotovo bo dobila novega predsednika, pa so formalno opozicijski poslanci DeSUS brez izključenega Roberta Polnarja, torej vodja poslanske skupine Franc Jurša, Branko Simonovič in Ivan Hršak, z včeraj uporabljenim institutom poslanske odsotnosti pravzaprav omogočili potrditev novega, pa čeprav do konca tega mandata le slamnatega pravosodnega ministra Marjana Dikaučiča, ki se o razlogih, zaradi katerih je naposled le iz tretje in vse kaže da tudi poslednje vlade Janeza Janše odstopila njegova predhodnica, še naprej ne izreka, pa čeprav na pravici do avtonomnega imenovanja tožilcev v evropsko javno tožilstvo stoji ali pade vsaj domnevna avtonomnost in neodvisnost celotnega domačega pravosodja oziroma sodne veje oblasti, saj bi v primeru, če bi tudi svoj nepreklicno zadnji mandat poslanci Jurša, Simonovič in Hršak ne bili odsotni in bi kot vsa ostala neplačano naročena opozicija, torej brez SNS, glasovali proti, imenovanja bivšega stečajnega upravitelja in dokazljivo ne prav posebej uspešnega poslovneža Marjana Dikaučiča za začasnega pravosodnega ministra ne bi rešila niti oba glasova za poslancev madžarske in italijanske manjšine, temveć bi zanj z rezultatom 44 proti 44 tako kot v nedavnih neuspešnih poskusih odstavitve predsednika državnega zbora Igorja Zorčiča, ki si zdaj svojo ceno v upanju na kakršno koli že nadaljnjo politično kariero nabija kot nepovezani poslanec, zmanjkal en sam poslanski glas.

Toda če upoštevamo, da je celotna v koalicijo ustavnega loka združena opozicija institut poslanske odsotnosti vendarle v prvi vrsti uporabila za discipliniranje lastnih poslank in poslancev na tajnem glasovanju o razrešitvi predsednika državnega zbora, ker je ta presedlal v opozicijo, in da so si na taistem tajnem glasovanju zaradi vse večjega političnega nezaupanja tudi znotraj največje parlamentarne in vladne stranke med sabo glasovnice kazali tudi poslanci koalicije, gre pri včerajšnji uporabi instituta poslanske odsotnosti za skoraj pa zares poslanskih upokojencev, ki tečejo svoj zadnji poslanski mandat in ga tako kot najbolj zagriženi rekreativci na denimo kolesarskem maratonu Franja preprosto hočejo ne glede na vse druge in lastne žrtve izpeljati do konca, do zadnjega metra oziroma dneva. Toda tako to gre. Ker sta včeraj za združeno opozicijo ob rušenju novega slamnatega ministra tretje vlade, v kateri o vsem in vseh odloča kar Janez Janša, že tako ali tako manjkala Samo Bevk iz Socialnih demokratov in po novem prav tako iz SMC med nepovezane prebegli poslanec Branislav Rajić, vsi trije še preostali poslanci Slovenske nacionalne stranke in oba manjšinska poslanca, pa niso zatajili, je tudi brez nervoznega pogledovanja vodje poslanske skupine SDS Danijela Krivca jasno, da je bila ta poslanska odsotnost preprosto naročena in da še preostalih poslancev DeSUS, tudi kadar manjkajo, prav zaradi tega ker manjkajo, še ne moremo imeti ali šteti za opozicijo.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s poslansko taktiko poslancev DeSUS in od vladajoče SDS naročenim institutom poslanske odsotnosti, ki je omogočil potrditev novega slamnatega pravosodnega ministra Marjana Dikaučiča, v zobeh poskrbel Tomaž Z.