Tiha kulturna revolucija

Odločbe Javnega razpisa za izbor javnih kulturnih programov na področju umetnosti, ki jih bo v letih 2018–2021 sofinancirala Republika Slovenija iz proračuna, namenjenega za kulturo, na katerih javno branje v Novo pošto jutri vabita Maska in Mladinsko gledališče, so le začetek, prva znamenja, kaj - in kako - je ministru za kulturo Tonetu Peršaku ter njegovim najožjim sodelavcem sploh uspelo bistvenega doseči v teh parih letih mandata. Že nastop predhodnice aktualnega ministra za kulturo Julijane Bizjak Mlakar iz kvote Demokratične stranke upokojencev, pri kateri se je sedanji minister udinjal za državnega sekretarja, sedaj pa v tej vlogi nastopa nekdanji direktor JSKD Igor Teršar, so zaznamovale razprave o nujnosti prenove obstoječega kulturnega modela v Sloveniji. Toda razen nekaj ne ravno plodnih razprav in vsebinsko sicer diametralno nasprotnih predlogov se navidezno na Ministrstvu za kulturo ni zgodilo nič, potem pa so začeli prihajati rezultati, najprej programskega razpisa, sledili bodo rezultati večletnega projektnega razpisa in nazadnje bodo za zadnji žebelj v krsto obstoječega kulturnega modela poskrbeli še rezultati zaenkrat še sploh ne objavljenega letnega projektnega razpisa za nevladne organizacije v kulturi.

V razpravo o prenovi kulturnega  modela, ki se je dokaj brezplodno vrtela okoli diametralno nasprotnih predlogov Rotovnikove in Kardumove skupine strokovnjakov, se je takrat sicer še kot državni sekretar vmešal tudi Tone Peršak, ki je povsod, kamor so ga vabili, ponavljal, da bo potrebno v državi potrebno bolj vrednotiti umetniško vrhunskost in ne več sredstev za kulturo zamenjevati s sredstvi za socialne tranferje umetnikov in drugih kulturnih delavcev. Da pa se je nekaj v smeri prenove kulturnega modela na Ministrstvu za kulturo za časa ministra Toneta Peršaka le premaknilo, pa smo lahko prvič izvedeli po objavi razpisnih pogojev novega štiriletnega programskega razpisa, saj je bila iz razpisne dokumentacije jasno razvidna namera ministrstva za kulturo, da ob pravzaprav manjših sredstvih, kot so bila za ta razpis na voljo pred štirimi leti, drastično zmanjša število njihovih upravičencev.

Skupaj je bilo med 59 vlogami, ki so prispele na programski in finančno največji štiri letni razpis Ministrstva za kulturo, izbranih le 27 programov. Samo na področju denimo glasbe je bilo nekaj manj kot 30 prijav, vnaprej pa je bilo znano, da jih bo Ministrstvo za kulturo namesto dosedanjih 12 podprlo le 8, podoben rez pa je bil napovedan tudi po ostalih področjih umetniške produkcije. Da bo po objavi rezultatov mnogim in za mnoge hudo, je bilo torej pričakovano, nejasno je bilo le, kdo bo iz programskega financiranja izpadel in koliko manj bodo dobili odobreni programi.

Politična prenova kulturnega modela v Sloveniji se je pod ministrom za kulturo Tonetom Peršakom očitno odvila brez javne razprave in v krogu ministrovih najožjih sodelavcev, uveljavljati pa se je začela kar z javnima razpisoma za izbor javnih kulturnih programov in večletnih kulturnih projektov  na področju umetnosti, ki jih bo v letih 2018–2021 sofinancirala Republika Slovenija iz proračuna, namenjenega za kulturo. Kdo je in kdo ni ter kdo je in koliko manj je dobil, se zaenkrat ve na programskem razpisu, osip sprejetih prijav, a nekoliko več za posamezne uspešne prijavitelje, pa je napovedan tudi na večletnem projektnem razpisu. Toda tako to gre. Kako zelo usodno je nož v hrbet lastni kulturniški bazi zapičil njen kultuni minister, pa bo nepreklicno jasno šele, ko bo črno na belem znano, kdo vse pa je ostal še brez sredstev iz samega enoletnega projektnega razpisa. Toda takrat enkrat bodo že nove državnozborske volitve.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro memoment sem s tiho kulturno revolucijo in prenovo obstoječega kulturnega modela na primeru programskega razpisa ministra Peršaka in njegovih najožjih sodelavcev v zobeh poskrbel Tomaž Z.