Tretja in zadnja osvobodilna fronta od Janše ter SDS?

Da je samo še vprašanje časa, kdaj se bomo z vrha in od korit izvršne ter zakonodajne oblasti komaj 30 let stare slovenske države ponovno in že tretjič povsem demokratično znebili predsednika vlade Janeza Janše in njegovih vazalov iz stranke SDS in strank, ki mu ne glede na predvolilne obljube lastnim volivcem omogočajo vsaj navidezno koalicijsko večino – kot so to v tem mandatu stranke SMC, NSi, pa tudi poslanci DeSUS in Liste Zmaga Jelinčiča oziroma SNS – so pravzaprav bolj kot včerajšnji množični protesti proti vladi Janeza Janše in strank, ki jo sestavljajo, ter obeležitev – prav v Ljubljani, mestu heroj, pod italijansko fašistično okupacijo ograjeni z bodečo žico – 80. obletnice ustanovitve Protiimperialistične fronte, ki se je kasneje glede na mednarodni tok dogodkov preimenovala v Osvobodilno fronto – OF, pokazale vladne in koalicijske – z običajno asistenco vedno nasmejanega predsednika republike Boruta Pahorja – priprave in konkretna izvedba na obeležitev tega, hočeš nočeš še naprej državnega, dela prostega praznika, na katerega dan se vendarle samo po sebi ve, iz čigavih hiš so in iz čigavih niso razobešene pač aktualne slovenske zastave.

Najprej je za to poskrbela izbira slavnostnega govornika, znano spretnega in za vse priložnosti uporabnega ministra za gospodarstvo ter predsednika od začetka mandata pač že prepolovljene stranke SMC, Zdravka Počivalška, ki se mu tudi tokrat, pričakovano, govor ni posrečil, uspelo mu je zamolčati oziroma načrtno pozabiti tudi to, da so nas ob pomoči drugih sil velike svetovne antifašistične alianse izpod jarma okupacije fašizma in nacizma italijanskih, nemških, madžarskih in hrvaških okupatorjev slovenskega etničnega ozemlja osvobodili domači, slovenski in drugi jugoslovanski partizani. Toda politično truplo Zdravka Počivalška je že, pa čeprav se sam vztrajno dela, kot da tega še ne ve, na smetišču novejše politične zgodovine. Pomembno tudi zanj osebno in njegov projekt potekajoče nacionalizacije Slovenskega turističnega holdinga pa vsekakor je, kdo in katera oblast bo imela v prihodnje v rokah javnofinančna škarje in platno nagrajevanja, pa čeprav v prejšnjem mandatu in nikoli več v prvi politični ligi na Slovenskem zvestih vojščakov.

Da je še bolj jasno, za kaj gre, je sicer v vlogi zvestega upravljalca vladnega Twitter profila poskrbel tudi Urad vlade za informiranje in najverjetneje kar njegov direktor Uroš Urbanija osebno, ki je poskrbel za čivk iz, ponavljam, uradnega državnega vladnega Twitter profila in, ponavljam, na uradno še državni praznik, ko je daleč stran od kraja ustanovitve OF, nemškega veleposlaništva in Vidmarjeve vile v Ljubljani na Mali gori pri Ribnici, potekala osrednja državna proslava z neproslavljenim govorcem Zdravkom Počivalškom, a ob navzočnosti državnega vrha predsednikov vlade in Republike, da so komunisti, nacisti in fašisti nekako enako isti. Kar je upravičeno povzročilo gnev – gotovo pa še nekoliko večjo udeležbo na včerajšnjih protestih – antifašistov tako doma kot na tujem, saj so nenazadnje prav sovjetski komunisti osvobodili velike dele nekdanje Jugoslavije in jim sredi Prekmurja in Murske Sobote še dandanes v čast in slavo stoji velik spomenik.

Toda ni se treba slepiti, da so poteze Janeza Janše in njegovih najbolj zvestih propagandistov naivne in ne dovolj preračunane, narejene brez premisleka o tem, kaj potem bo. Politična radikalizacija potez Janeza Janše in SDS, ki jim zaenkrat še brez večjega zavedanja širših posledic tega načrtovanega premika na evropsko ekstremno desnico, ob bok zgledom iz Madžarske in Poljske, a tudi Italije, Avstrije in Nemčije, ter iz povsod, koder so se na obrobje političnega prostora že trajno umestile stranke ekstremne desnice, prikimavajo koalicijske stranke pod takšnim Janšo pač brez prave politične perspektive – kot je predvsem v nacionaldesničarski drek in blato ne po lastni volji ponovno potisnjena Nova Slovenija – je in še bo poskrbela za daljnosežne posledice v slovenskem političnem prostoru, katerega akterji, tudi v tretjo osvobodilno fronto združeni opoziciji, se jih, kot kaže, še sploh ne zavedajo. Toda tako to gre. Medtem ko se vse bolj zdi, da Janez Janša osebno v prihodnje cilja predvsem na politično polovičarsko upokojitev, dosmrtni mandat poslanca in predsednika SDS z ekstremistično podporo do 10, največ 15 odstotkov, ter pravzaprav easy life brez prave izvršne odgovornosti, se bodo v tretjo fronto proti Janši združeni osvoboditelji vendarle morali vprašati, kaj smo dvakrat prej naredili narobe, da ne bo tudi tretjič po Janši spet le premor in ponovno Janez Janša.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s ključno dilemo tretje osvobodilne fronte od Janše in SDS, kaj narediti, da ne bo potrebna še četrta, v zobeh poskrbel Tomaž Z.