Tribunaška Slovenija

Tik pred začetkom državnozborske obravnave sprememb zakona o referendumu in ljudski iniciativi, s katerim želi politična kasta domače strankokracije usodno zamejiti neposredno demokratično državljansko pravico, da se z naknadnim zakonodajnim referendumom postavi po robu včasih tudi popolnoma zgrešenim politično uveljavljenim zakonom, se zdi, da je na tudi danes sončni strani Alp te dni pravzaprav vse podrejeno prav neposredni demokraciji in civilnim organizacijam in iniciativam, ki vsak dan kje širom po domovini organizirajo kakšno javno tribuno ali protestno zborovanje, tako proti aktualni razpadajoči drugi vladi Janeza Janše kot za njo.

Tako se je sinoči karavana politično preverjenih kadrov Zbora za drugo republiko ustavila na javni tribuni v Novi Gorici, kjer so se v razpravi o pravni državi in prihodnosti njihove Slovenije v bran liku in delu s korupcijskimi tveganji obremenjenemu predsedniku vlade Janezu Janši v bran postavili Dimitrij Rupel, Andrej Aplenc in Bernard Brščič. Že jutri pa se lahko udeležite vsebinsko diametralno nasprotno naravnane javne tribune, ki jo pod naslovom Slovenska kultura sredi razpada vrednot v Cankarjevem domu pripravlja Društvo slovenskih pisateljev in se je bo udeležilo več kot 70 skupin civilne družbe, katere bo zastopalo okoli 30 govorcev.

Javna tribuna Društva slovenskih pisateljev in tudi sama stanovska organizacija domačih pisateljev sta sicer povsem neposredno povezana z vstajniškim dogajanjem in protestnimi zborovanji, ki se brez uradnih prijav in organizatorjev širom po vsej državi organizirajo in koordinirajo preko socialnih omrežij. Tako bodo na tej javni tribuni svoja stališča ob uveljavljenih in legalno vzpostavljenih civilno družbenih organizacijah, kot so denimo Koordinacijski odbor kulture Slovenije, Študentska in Dijaška organizacija, Zveza svobodnih sindikatov, Sindikat vzgoje in izobraževanja, Mirovni inštitut, Ekologi brez meja in društvi Humanitas ter Asociacija, predstavljali tudi predstavniki uradno ne registriranih gibanj in iniciativ, kot so Vseslovenska ljudska vstaja, Mreža za neposredno demokracijo in druge.

Na javnih tribunah Zbora za republiko takšni heterogenosti in različnosti pa tudi takšnemu vrenju neposredno demokratičnih pobud nismo priča. Kljub temu da se v splošnih načelih lastne vzpostavitve in delovanja navaja, da naj bi Zbor za republiko ne bil forum posameznikov, ki bi želeli ohranjati pridobitve iz preteklosti ali pripravljati prednosti za posamezno politično opcijo, ampak bi naj bil odprta politična struktura za odprto družbo, je ta Zbor prav to. Je eni sami politični opciji podrejeni forum posameznikov, ki želi ohranjati pridobitve iz časa prve in sedanje druge vlade ter koalicije Janeza Janše, kar potrjujeta tako nabor govorcev kot nabor vsebin in način, kako o njih razpravljajo. Stalnica vseh govorcev Zbora za drugo republiko tako kot pri vsakem novem javnem izstopu Janeza Janše ostaja, kako čim bolj diskreditirati komisijo za preprečevanje korupcije in v njo imenovana posameznika in posameznico.    

V društvu slovenskih pisateljev, nedvomno stare in ugledne institucije, ki je svoj doprinos dala tudi pri mehčanju in končni rušitvi nekdanjega samoupravno socialističnega režima in federativne države, pa tudi v današnjih vsaj uradno bolj demokratičnih dneh menijo, da je politika osamosvojene domače Republike zašla v slepo ulico moralne krize in da s svojimi odločitvami ogroža socialne, kulturne ter etične vrednote, na katere naj bi bila postavljena prav ta država. In njeni državljani, ki se zbirajo v skupine civilne družbe, so začutili to nevarnost in so prisiljeni svoje zahteve in stališča izražati na uličnih protestih. Jutrišnja tribuna Društva slovenskih pisateljev pa naj bi jim ponudila priložnost, da v dialogu poskusijo doreči skupna stališča in postaviti prioritete družbenih zahtev.

Toda medtem ko je najbolj bistvena razlika med enimi in drugimi javnimi tribunami ta, da imajo forumaši Zbora za drugo republiko že vnaprej znana in v usta položena stališča, katerih cilj je za vsako ceno ubraniti lik in delo ta čas opravilno pravzaprav že nesposobnega predsednika vlade Janeza Janšo, in da se na vstajniški strani skupne zahteve pravzaprav šele oblikujejo, pa je med enimi in drugimi tudi ena bistvena podobnost. Tako v Zboru za republiko, kot v Društvu slovenskih pisateljev se namreč sklicujejo tudi na polpreteklo zgodovino osemdesetih let prejšnjega stoletja. V Zboru za drugo republiko so prepričani, da so nasledniki nosilcev slovenskega nacionalnega programa, ki je bil predstavljen s 57. številko Nove revije leta 1987 in s Pisateljsko ustavo leto kasneje. Ta pa je nastajala in nastala prav v okviru Društva slovenskih pisateljev, iz katerega pa se sklicujejo na nadaljevanje tradicije odprtih tribun iz srede 80-ih let prejšnjega stoletja, na katerih so se oblikovale osnovne zahteve po demokratizaciji Slovenije in parlamentarni demokraciji, katere osnovni temelj naj bo prav spoštovanje človekovih pravic.

Ne glede na to, kako se je dejansko demokratizirala država, in ne glede na to, kako se danes v njej še sploh spoštujejo osnovne človekove pravice, pa tudi sedanje mitingaško dogajanje v državi spominja na konec osemdesetih let prejšnjega stoletje, ko so se poskusili v Sloveniji organizirati veliki kontra mitingi resnice zoper slovensko osamosvojitev in razpad federativne države. In tak velik kontra miting vstajniškim zahtevam in protestom so sicer za 8. februar in dan 3. vseslovenske vstaje na Kongresnem trgu v Ljubljani napovedali tudi iz Zbora za republiko. Toda tako to gre. Kontra miting resnice v Ljubljani je konec osemdesetih  slovenska socialistična policija preprečila. Kontra miting resnice Zbora za drugo Janševo republiko 8. februarja v Ljubljani pa bo varovala.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s tribunaško Slovenijo v zobeh poskrbel Tomaž Z.