Začasno predlagana, a za polni mandat imenovana evropska tožilca

Pa naj se medijska trobila paralelne resničnosti iz omrežja največje parlamentarne in vladne stranke SDS danes še tako zelo trudijo zmedenemu odjemalcu njihovih vsebin in častilcu samo še za ta parasvet nesporne politične modrosti že tretjič predsednika vlade in, zdi se, od vedno nezamenljivega voditelja skrajne desno usmerjene SDS Janeza Janše in njegovih tokratnih ministrskih pomagačev pojasniti, kako aktualna politično-populistična oblast pri koritih izvršne in zakonodajne slovenske oblasti ohranja svojo trdo roko in svoj ideološko-politični vpliv, kot ga sicer na domačem terenu izkazuje na pravzaprav vseh kadrovskih področjih države, tudi nad tem, kdo bo domačo republiko z vse manjšim »r-jem« zastopal v Evropskem javnem tožilstvu – EPPO oziroma kdo bo pravzaprav ta, ki bo v junija letos vzpostavljenem organu bdel nad zakonitostjo in smotrnostjo porabe evropskih javnih sredstev pri nas, je po današnjem imenovanju – ki ga kakopak ni izvedla vlada, temveč kolegij EPPO – Tanje Frank Eler in Mateja Oštirja za evropska delegirana tožilca za poln petletni mandat vendarle samo po sebi jasno, da temu ni tako in da je trenutna politična oblast in domnevna modrost njenih svetovalcev iz (in na plačilni listah) SDS in SMC na odprti evropski sceni zabeležila boleč poraz.

Aktualna in pravzaprav zgolj še začasna vlada predsedujoče države Svetu držav EU je sicer prav zaradi neposredovanja predloga dveh delegiranih tožilcev že nekaj časa pod drobnogledom celotne Evropske unije in vseh njenih posameznih, za posamezna področja nadzora tako vladavine prava kot rabe skupnih evropskih javnih sredstev skrbečih podsistemov. Danes imenovana kandidata – ki ju kakopak ni imenovala vlada, saj to ne izhaja iz opisa njenih pristojnosti in dolžnosti, kot jih določa Uredba o EPPO – torej Tanja Frank Eler in Matej Oštir se namreč za danes v Bruslju imenovani položaj potegujeta že več kot leto dni, oba sta tudi edina dvakrat na dva poziva državnotožilskega sveta prijavljena kandidata, ki pa ju je vlada oziroma za to področje neposredno pristojni minister za pravosodje Marjan Dikaučič, katerega argumenti so v ponedeljek prepričali samo poslanske vojščake in vojščakinje brez pravice dvoma iz SDS in SMC, kar skupaj znese samo še 28 glasov, že prav tako dvakrat zavrnil. Ne glede na pravne akrobacije, ki jih je ob prvem ali ponovljenem razpisu pred evropskimi očmi, a po političnem nareku predsednika vlade izvajalo ministrstvo za pravosodje, je bilo vsakič bolj jasno samo še to, za kako zelo povsem po nepotrebnem v evropskih očeh, a v domačih že povsem standardno politizacijo in diskreditacijo tako pomembnega na novo ustanovljenega nadzornega organa je tudi v tem primeru šlo oziroma bi naj po načrtih političnih strategov te vlade tudi še naprej šlo.

Kaj se je torej spremenilo, da je minister Dikaučič – beri in sliši Janez Janša – pravzaprav popustil in da se je vlada prejšnji četrtek na seji vendarle upognila in izvedla vse postopke, ki so bili potrebni, da je lahko danes kolegij EPPO v Bruslju vendarle za poln petletni mandat imenoval še zadnja dva manjkajoča delegirana evropska javna tožilca iz Slovenije? Kot je pojasnil pravosodni minister Marjan Dikaučič, nenazadnje pa je to pisalo tudi v sporočilu po seji vlade prejšnji četrtek, je bil ključni razlog vendarle ta, da so tudi v vladi ugotovili, da tako Evropska komisija kot Evropski parlament s finančnimi sankcijami in za predvolilne domače razmere neprimerno razpravo o vladavini prava v Sloveniji že decembra letos, torej še pred iztekom tega nevidnega predsedovanja, vendarle mislita resno. Tako so le ugotovili, da Slovenija po izključni zaslugi vlade in strank, ki jo še podpirajo, zaradi postopka imenovanja dveh evropskih delegiranih tožilcev zamuja pri posredovanju predloga kandidatov Evropskemu javnemu tožilstvu. Ponavljam, zamuja pri posredovanju predloga kandidatov.

In ker bi lahko zaradi tega po presoji te modre vlade, še bolj pa konkretnih groženj in mehanizmov Evropske komisije in Evropskega parlamenta nastala občutna škoda tako za proračun Slovenije kot za pred- in še bolj povolilne načrte strank aktualne koalicije z njim, je oba edina in že dvakrat zavrnjena kandidata vendarle predlagala. Toda zgolj za čas, dokler ne bo uspešno končan nacionalni del postopka imenovanja kandidatov, torej začasno, čeprav kaj takega v pravnem okvirju EPPO sploh ni predvidenega. Na ministrstvu za pravosodje sicer zatrjujejo, da je vlada pri začasnem predlogu imenovanja izkoristila možnost, ki jo daje peti odstavek 17. člena Uredbe, ki določa, da v primeru, če storitve evropskega delegiranega tožilca niso več potrebne za opravljanje dolžnosti Evropskega javnega tožilstva, država članica o tem nemudoma obvesti evropskega glavnega tožilca in po potrebi za novega evropskega delegiranega tožilca predlaga drugega tožilca, saj da koristi od storitev začasno predlaganih kandidatov za evropska delegirana tožilca pretehtajo nad škodo, ki jo Evropskemu javnemu tožilstvu in Republiki Sloveniji povzroča dvom o zakonitosti izbirnega postopka, na katerega se sicer Dikaučič in vlada sklicujeta.

Toda tako kot z razumevanjem vladavine prava in neodvisnosti sodne veje oblasti imamo tudi z zakonitostjo izbirnega postopka obeh kandidatov za evropskega javnega tožilca, ki sta bila danes za polno mandatno obdobje petih let imenovana v Bruslju, očitno težave samo v Sloveniji, še bolj natančno pa zgolj v njeni trenutni koaliciji in vladi ter po sili razmer na ministrstvu za pravosodje, ki ga pač vodi minister v aktivni sodni preiskavi. Tanjo Frank Eler in Mateja Oštirja je za evropska delegirana tožilca že dvakrat predlagal Državno-tožilski svet. Vlada pa se – in se prejšnji četrtek tudi je – s predlogom za imenovanje samo seznani(la). Ponavljam, samo seznani in ga posreduje Evropskemu javnemu tožilstvu (EPPO) v nadaljnje postopke, torej v imenovanje, kot smo mu bili danes tudi priča. In ker nobena država članica brez soglasja evropskega glavnega tožilca ne more razrešiti evropskega delegiranega tožilca ali proti njemu sprejeti disciplinskega ukrepa iz razlogov, povezanih z njegovimi pristojnostmi, je za Evropsko unijo zgodba zaključena in EPPO bo tudi v Sloveniji lahko pričel s svojim delom oziroma nadzorom domače rabe proračunskih sredstev EU, ki je v minulih tednih na sosednjem Hrvaškem za zapahe že pospravilo nekdanjo ministrico iz HDZ Gabrijelo Žalac. Toda tako to gre. Čeprav je iz sklepa vlade republike z vse manjšim »r-jem«, katere tako za področje imenovanja evropskih javnih tožilcev kot domačo vladavino prava nasploh zadolženega pravosodnega ministra Marjana Dikaučiča glede na izid ponedeljkove interpelacije podpirata samo še politični stranki SDS in SMC, razvidno, da se bo zgodba za potrebe domačega predvolilnega boja gotovo še nadaljevala, je današnje imenovanje obeh javnih evropskih tožilcev za poln mandat pač samo po sebi nov politični poraz, pravzaprav pa evropska klofuta tako za politike kot stratege vlade in strank aktualne politične koalicije Janeza Janše.

Odpoved Tudi za tokratni N-euro moment sem z začasno predlaganima, a za polni mandat danes imenovanima evropskima tožilcema kot s politično zaušnico Bruslja za domače nedemokrate in wanna be avtokrate v zobeh poskrbel Tomaž Z.