Izraelski apartheid

Čeprav je bližnjevzhodni konflikt med Izraelom in Palestinci redna tema svetovnih medijev, tudi slovenskih, svetovna javnost, predvsem zahodna, v veliki meri ni dovolj dobro seznanjena z njegovimi razsežnostmi. Pozornost medijev je v glavnem usmerjena v okupacijo Gaze, Zahodnega brega in Vzhodnega Jeruzalema od leta 1967, pri čemer se pozablja omeniti zasedbo sirske Golanske planote ter dejstvo, da je Izrael dolgo časa okupiral tudi dele Libanona in Egipta. Znane so tudi judovske naselbine v okupiranem Zahodnem bregu, ki so nezakonite po mednarodnem pravu (49. člen 4. ženevske konvencije), a se njihova gradnja in širitev nadaljujeta, saj je njihov namen razkosati in judaizirati Zahodni breg do te mere, da ga bo popolnoma nemogoče ločiti od samega Izraela. V Gazi je Izrael ubral drugačno pot. Leta 2005 je iz te enklave umaknil judovske naselbine in vojsko, jo zaprl z zidom na eni in pomorsko blokado na drugi strani ter pričel s taktiko izčrpavanja njenih skoraj dveh milijonov prebivalcev. Medtem postaja Vzhodni Jeruzalem, ki ga želijo Palestinci za glavno mesto neodvisne Palestine, vse manj arabski in vse bolj judovski. To se počne tako z vojaško silo in prisilnimi izselitvami kot na bolj prefinjen administrativni način. Željeni končni rezultat je na vseh frontah enak. Popoln nadzor Izraela nad celotno, čimbolj judaizirano historično Palestino.

Poleg zahtev po prenehanju okupacije in vrnitvi beguncev iz leta 1948 na njihove domove v Izraelu pa je ključna zahteva palestinske strani tudi enakopravnost izraelskih državljanov palestinskega rodu. V luči Tedna izraelskega apartheida, dogodka, ki se bo prihodnji teden na treh lokacijah prvič odvil tudi v Ljubljani, je temu vprašanju posvečena nocojšnja oddaja. V prvem delu bomo v pogovorih z izraelskim aktivistom Ronniejem Barkanom in odvetnico Orno Kohn ter evroposlancem Ivom Vajglom podrobneje spoznali mehanizme, s katerimi Izrael izvaja diskriminatorno politiko in odnos Evropske unije do tega vprašanja, v drugem pa se bomo v živo pogovarjali z docentko na Katedri za mednarodno pravo na Pravni Fakulteti v Ljubljani Vasilko Sancin in nekdanjo vodjo urada Združenih narodov v Palestini Evo Tomič. Izrael se rad predstavlja, in tako ga Zahodne politične elite tudi vidijo, kot edina demokratična država na Bližnjem vzhodu, obkrožena z represivnimi, avtokratskimi ali teokratskimi režimi. A ravno njegov odnos do lastnih arabskih državljanov kaže na neupravičenost te percepcije. Izrael namreč ustreza kriterijem etnokratske države, v kateri so pripadniki nekega naroda avtomatsko privilegirani v odnosu do pripadnikov drugih narodov. Podobno kot v drugih državah tudi Izrael loči državljanstvo od narodnosti, s tem da je v Izraelu obseg posameznikovih pravic odvisen ne zgolj od državljanstva, temveč tudi od narodnosti. V slovenskem prevodu bi imel tako državljan Republike Slovenije slovenske narodnosti več pravic od državljana Republike Slovenije kakšne druge narodnosti.

Izvirni greh, če se lahko tako izrazimo, se skriva v sintagmi „judovska država". Izrael se od začetka predstavlja kot judovska in demokratična država, čeprav se ta dva termina medsebojno izključujeta, še bolj bizarno pa je, da je predvsem Zahodni svet na to brezpogojno pristal. Ne samo politične elite, tudi svetovni mediji, med njimi mnogo slovenskih, Izrael vztrajno označujejo za judovsko državo, ne da bi sam termin problematizirali. Problem ni zgolj semantične narave. Kar 20 odstotkov izraelskih državljanov je namreč Arabcev oziroma Palestincev, ki jim je uspelo ostati v Izraelu po ustanovitvi leta 1948 in posledičnemu izgonu 700.000 Palestincev. V samem Izraelu je tako približno 1,5 milijona Palestincev z izraelskim državljanstvom, Izrael pa vztrajno zanika svojo arabsko identiteto.

Judaizacija Izraela se je začela že s samim nastankom države. Sprejetih je bilo nekaj zakonov, ki so spreminjali demografsko sliko države in tako rekoč legalizirali krajo zemlje njenim prvotnim lastnikom. Z zakonoma o vrnitvi in državljanstvu iz let 1950 in 1952 je tako Izrael vsem Judom po svetu, ki so to želeli, dodelil pravico do izraelskega državljanstva, in hkrati poskrbel, da 700.000 izgnanih Palestincev tega statusa ni dobilo. Pravica do državljanstva je bila namreč odvisna od prebivališča v Izraelu od maja 1948 do popisa leta 1952, kar je seveda avtomatsko izključilo na silo pregnane Palestince, ki jim je Izrael zanikal pravico do vrnitve kljub temu, da je bila le-ta sestavni del načrta o delitvi Palestine iz leta 1947, ki ga je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov. Judje so naenkrat postali večinski prebivalci države. Kraja zemlje pa se je legalizirala z leta 1950 sprejetim Zakonom o lastnini odsotnih, ki je vzpostavil kompleksen mehanizem ekspropriacije z namenom trajne odtujitve palestinske zemlje v korist Izraela. Zemlja in nepremičnine tako imenovanih „odsotnih" so bile zasežene in prenesene na „skrbnika", organ, ki je nato to lastnino prenesel na druge državne in paradržavne organe. Ključno pri tem je bilo, da so bili iz termina „odsotni" izključeni Judje, vanj pa so bili vključeni vsi Palestinci, ki so bili od doma odsotni med novembrom 1947 in majem 1948, tudi če so odšli zgolj na potovanje ali družinski obisk izven države.

Podobna rasistična administrativna diskriminacija je na delu še danes. Nedavno je namreč izraelsko sodišče potrdilo Zakon o državljanstvu in vstopu v Izrael iz leta 2002, ki onemogoča pridobitev državljanstva ali dovoljenja za bivanje za državljane tako imenovanih sovražnih držav in ozemelj, torej Sirije, Libanona, Irana, Iraka in zasedenih palestinskih ozemelj, tudi če so ti poročeni z izraelskim državljanom ali državljanko. Namen je seveda dvojen. Na eni strani se prepreči vstop Arabcem v državo, na drugi pa se spodbudi odhod Arabcev iz Izraela, saj v njem ne morejo živeti s svojimi družinami. Novoimenovani predsednik Vrhovnega sodišča Ašer Grunis je svoj glas za zakon utemeljil z izjavo, da človekove pravice niso recept za nacionalni samomor, kar naj bi prihod novih Arabcev predstavljal.

Več v oddaji. Celotno besedilo in posamezne izjave najdeš tukaj.