Sami svoji menedžerji
Prvo oddajo v cikla Migration in real life smo namenili zgodbam treh migrantskih delavcev o njihovih izkušnjah in problemih pri delu za dostavljalske platforme, kot sta Wolt in Glovo. Danes bomo skušali platformno delo obravnavati širše in pojasniti mehanizme nadzora, v katere so delavci vpeti. Vprašali se bomo tudi, kako je mogoče platformno delo regulirati, da bi delavcem v industriji dostavljanja zagotovili vsaj najosnovnejše pravice.
Platformno delo ni samo dostavljalsko. Po takem modelu dela vse več ljudi v vse več poklicih, med drugim taksisti, čistilke, prevajalci in grafični oblikovalci. Po podatkih Evropskega sveta iz leta 2022 v tem sektorju v Uniji dela približno 30 milijonov ljudi, kar je toliko, kot je zaposlenih v industrijski proizvodnji. Paradigmatski primer platformega dela v Sloveniji še vedno predstavljajo dostavljavci podjetij Wolt in Glovo, ki so v vsakdanjem življenju, predvsem na ulicah Ljubljane, najbolj opazni.
Prekarna oblika zaposlitve, v kateri delajo, njihovega delovnega časa ne določa točno. Plačila podjetja ne obračunavajo po uri dela, ampak po opravljeni nalogi. To že v osnovi omogoča, da dostavljavci delajo več kot osem ur na dan za znesek, nižji od minimalne plače. Po podatkih sindikata dostavljavcev morajo dostavljavci na delu v povprečju prebiti vsaj deset ur na dan, da zaslužijo za minimalno plačo. Ker so dostavljavci uradno samozaposleni, si morajo sami plačevati prispevke, dopuste, bolniške in vse stroške dela. Kolesa, motorji in avtomobili so last in strošek dostavljavcev. Ker so stroški nepredvidljivi, je nepredvidljiv tudi končni dohodek delavca, čeprav lahko mesečni zaslužek dostavljavec oceni na podlagi preteklih izkušenj. Koliko bi moral zaslužiti z dostavami, da bi ob vseh stroških, ki pridejo s samozaposlitvijo, imel spodoben dohodek, je izračunal Gašper, dostavljavec pri Glovu.
Dostavljavec Gašper pravi, da njegov povprečen zaslužek skozi leto tudi je približno takšen. Drugi dostavljavec Glova, ki je želel ostati anonimen, ocenjuje, da je zanj in za večino dostavljavcev zaslužek, na katerega lahko računajo, manjši.
Del modela, na katerem temeljijo dostavljalske platforme, je v njihovem cilju doseči monopolni položaj, ali vsaj tako velik tržni delež, ki jim bo omogočal dobiček. Ob vstopu na nov trg zato platforme delavce plačujejo dobro, kasneje, ko povečajo svoj tržni delež in številčnost delovne sile, pa postavke za posamezno dostavo začnejo nižati. Kot pravita sogovorca dostavljavca, so bila v času epidemije koronavirusa, ko sta podjetji Wolt in Glovo začeli delovati v Sloveniji, plačila višja.
Poleg tega dostavljalska podjetja skušajo monopolni položaj doseči s tem, da nase vežejo čim večje število ponudnikov produktov, torej restavracij. Temu služi aplikacija sama: njena uporaba restavraciji obljublja dostop do velikega števila potrošnikov. V restavracijah se za ponudbo lastne hrane prek aplikacij Wolta ali Glova odločajo predvsem zaradi lastne promocije.
Dostavljalsko delo prek platform v tujini v primerjavi s Slovenijo opravlja več migrantskih delavcev. Med razlogi za to je, da nimajo legalnih možnosti za delo. Tako za platforme delajo prek posredniških podjetij. Na vlogo tako imenovanih agregatorjev, ki dostavljavcem v zameno za možnost dostavljanja poberejo odstotek zaslužka, so v stavki pred letom dni opozarjali denimo dostavljavci na Hrvaškem. Zakaj so migrantski delavci za platforme koristni tudi pri nas, pove anonimni dostavljavec.
Kot smo slišali v prvi oddaji cikla, pri nas migrantski delavci začnejo z delom pri dostavljalskih platformah predvsem zato, ker imajo s tem občutek nadzora nad lastnim časom. Poleg tega z delodajalcem, torej platformo, komunicirajo prek aplikacije, s čimer se izognejo obravnavi siceršnjih delodajalcev, ki jih obravnavajo slabše od domače delovne sile ter od njih zahtevajo znanje slovenskega jezika. Toda še zmeraj pri nas delo dostavljavcev hrane večinoma opravljajo domačini. Na to posebnost vpliva več dejavnikov, ki jih predstavi Jernej Kastelic iz Sindikata Mladi plus.
Ena poglavitnih značilnosti platformnega dela je fleksibilnost, ki je po zagotavljanju lastnikov platform prednost, ne slabost. Obe platformi se, skladno z modelom, po katerem dostavljavci delajo kot samozaposleni podizvajalci, na trgu dela oglašujeta s trditvijo, da si pri njih »sam svoj šef«. Po obljubah podjetij si lahko dostavljavci sami izbirajo, kdaj in koliko bodo delali, ter tudi zavračajo naročila. Za dostavljavca Glova Gašperja je to eden od razlogov, zakaj raje vozi za Glovo, kot pa da bi delal za drugega delodajalca, ki bi ga stalno nadziral. Čeprav je ta svoboda relativna.
Drug sogovornik pravi, da je šef kar aplikacija.
Plačilo dostav in dostave, ki jih lahko dostavljavec prevzame, določa algoritem. Pri Glovu za redno opravljanje dela dostavljavci dobijo v aplikaciji ocene, dostave pa pri računanju plačila glede na čas in razmere niso enakovredne. Na ta način aplikacija dejansko usmerja delavce. Neizpolnjevanje nalog lahko aplikacija kaznuje z zmanjševanjem števila možnih dostav. Sogovornik to dojema kot obliko nadzora.
Sodišče v italijanski Bologni je pred tremi leti po tožbi dostavljavcev razsodilo, da je algoritem aplikacije britanskega platformnega podjetja Deliveroo diskriminatoren, saj pri ocenjevanju opravljanja dostav ne upošteva različnih okoliščin, na primer bolezni, zaradi katerih delavec ne dostavlja. Poleg tega je razsodilo, da delovanje algoritma za dostavljavce ni transparentno, zato ni mogoče predpostavljati, da se dostavljavec z njim strinja. Deliveroo je moral po odločitvi sodišča tožnikom plačati po 50 tisoč evrov odškodnine. Clemens Brugger, direktor Wolt Slovenija, zagotavlja, da sta algoritem njihove aplikacije in sistem plačil popolnoma transparentna.
Gašperju se sicer sistem ocenjevanja zdi smiseln. Vendar pa tudi zanj ta sistem pomeni, da je dostavljanje vsaj pri Glovu dejansko služba in ne zgolj obstranska dejavnost.
Kot smo doslej že razumeli, je dostavljavec v razmerju do platformnega podjetja prek aplikacije v podrejenem položaju in ne enakovredni partner. Poleg tega je s tem, da je na cesti osem ur in več dnevno ter da je glavni – če ne edini – vir njegovega zaslužka prav dostavljanje, tudi v ekonomski odvisnosti od enega podjetja. Zato bi morali razmerje med dostavljavcem in podjetjem obravnavati kot delovno razmerje, pojasnjuje Kastelic.
Odgovarja Brugger:
Zaradi prepoznanja delovnega razmerja med platformnimi podjetji in pri njih samozaposlenimi dostavljavci je več držav že uvedlo regulacijo platformnega dela. Španija je maja 2021 sprejela zakon, ki je dostavljavce klasificiral kot zaposlene, podjetjem pa še naložil, da morajo o delovanju algoritma obveščati sindikate. Portugalska je istega leta sprejela zakon, po katerem se obstoj delovnega razmerja med dostavljavcem in platformnim podjetjem predpostavlja, tako da morata podpisati pogodbo o zaposlitvi. V Sloveniji zakonskih regulacij platformnega dela ni, tako da enako kot platformna podjetja tudi zakon obravnava dostavljavce kot espejevske poslovne partnerje. Možnosti regulacije, ki so zaenkrat še ideje, predstavi Dan Juvan, državni sekretar na ministrstvu za delo.
Konec lanskega leta so v evropskih medijih govorili tudi o Evropski direktivi o platformnem delu. Za evropsko regulacijo so se zavzemali zlasti v Španiji, ki je v drugi polovici minulega leta tudi predsedovala Svetu Evropske unije. Konec leta je Svet Unije z Evropskim parlamentom že dosegel politični dogovor o vsebini direktive. Toda pol leta pred evropskimi volitvami je usoda direktive črna, saj so nasprotovanje proti njej izrazili veleposlaniki članic, kot so Francija, Češka, Irska in Finska. Po predlogu direktive bi delovno razmerje med dostavljavci in podjetji predpostavili ob izpolnitvi pogojev, kot je ekonomska odvisnost. Po obstoječi zakonodaji morajo dejstvo, da so v delovnem razmerju, dokazovati delavci. Po direktivi pa bi bilo dokazno breme na delodajalcih, oni bi namreč morali dokazati, da gre za poslovno partnerstvo, in ne delovno razmerje. Sploh za Woltove dostavljavce je dokazovanje obstoja delovnega razmerja težko, saj neposrednih ukazov niti aplikacija niti tako imenovana podpora aplikacije ne daje. Posredno usmerjanje prek algoritma in sile razmer je pri dokazovanju delovnega razmerja šibkejši argument.
Da bi ob pomanjkanju zakonske zaščite izboljšali svoj položaj, so dostavljavci aprila lani v okviru sindikata Mladi plus ustanovili svoj sindikat. Interes dostavljavcev in z njim priložnost za zagon sindikata sta vzklila lani spomladi, ko je podjetje Wolt spremenilo način izračuna plačila za dostavo. To je hkrati z rastjo inflacije in upadom prometa v obdobju po covidnem zaprtju okrnilo realen prihodek dostavljavcev ter zaradi narave platformnega dela dodatno zmanjšalo njihov prosti čas. Od podjetij so sveže organizirani delavci zahtevali sklenitev kolektivne pogodbe, tako da podjetji Wolt in Glovo ne bi več enostransko diktirali pogojev dela.
Potem ko nobeno od podjetij ni želelo vstopiti v pogajanja za kolektivno pogodbo, so maja lani dostavljavci izvedli dve stavki, v katerih so v času največjega števila naročil za nekaj ur prekinili delo. Podjetji nista popustili, ampak sta v času stavke zvišali postavke, da sta tako spodbudili nestavkajoče delavce k prevzemu večjega števila dostav. Poglavitne zahteve podjetji nista sprejeli. Pri Glovu so kasneje nekoliko zvišali plačila za dostavljavce, pri Woltu pa ni bilo niti te koncesije. V resnici so morali vodilni v obeh podjetjih zgolj počakati, da je zagon pošel.
Kako in zakaj je sindikalna aktivnost po stavkah zamrla, opiše dostavljavec Gašper, ki je sicer tudi član sindikata in je v stavkah maja lani sodeloval.
Oteževalna okoliščina za sindikalno organiziranje dostavljavcev je, da nimajo enega skupnega delovnega mesta, kjer bi med seboj komunicirali. Problem za povezovanje je tudi konkurenca med dostavljavci zaradi popolne individualiziranosti. Stari dostavljavci nove prišleke vidijo predvsem kot odžiralce dela in zaslužka. Naslednja težava je sumničavost tistih dostavljavcev, ki jim fleksibilnost ustreza, do sindikata. Pomislek glede tega, da bi se poslovni model spremenil in bi dostavljavci postali zaposleni, izraža tudi dostavljavec Gašper.
Kako se je s časom spreminjalo dojemanje fleksibilnosti platformnega dela, povzame Kastelic.
Zaradi prej predstavljenih razlogov od maja kljub neizpolnjenim zahtevam ni bilo novih stavk. Kastelic pa pravi, da se zaradi nihanja zaslužkov ponovno odpirajo možnosti za vnovično sindikalno povezovanje.
Zakonska regulacija področja dostavljanja je v rokah ministrstva za delo, ki se bo letos sicer moralo ukvarjati s pokojninsko reformo po smernicah Evropske unije. Toda možnosti za izboljšanje delavskega položaja dostavljavcev obstajajo onkraj zakonov, v boju za kolektivno pogodbo in priznanje delovnega razmerja. V roke bodo torej morali pljuniti tudi v sindikatu.
V prihodnjih oddajah cikla Migration in real life boste lahko prisluhnili terenskim oddajam, za pripravo katerih se bomo po migrantskih poteh odpravili v Bosno in Hercegovino, Srbijo ter na Poljsko.
Cikel oddaj o izkušnji beguncev in priseljencev je del projekta Display EU, ki ga financira Evropska unija. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorjev in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Generalnega direktorata za komunikacijska omrežja, vsebine in tehnologijo. Evropska unija in Generalni direktorat zanje ne moreta biti odgovorna.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj