Čista desetka

Konec tedna bomo obeležili deset let od propada ameriške investicijske banke Lehman Brothers. Njen stečaj velja za začetek gospodarske krize, katere posledice čutimo še danes. Ob ogledu deset let starih televizijskih oddaj bomo ugotovili, da si nihče ni predstavljal, kako globoke in dolgotrajne bodo posledice. Takratni direktorji bank so povedali, da nimajo takšnih poslov kot Američani in da je naša regulacija bistveno strožja od tiste čez lužo. Akademski ekonomisti so pričakovali umiritev takrat visoke rasti. Vse skupaj pa je povezoval katarzični občutek superiornosti, da se je ameriški sistem izkazal za šibkejšega od evropskega.

Politika / Ponudba in prevpraševanje

Od Lehmana do Grčije

10 let po izbruhu krize se oziramo nazaj

Matej Zwitter

 / 10. 9. 2018

Čeprav se zdi primerno, da se kislo nasmejemo, je vprašanje, zakaj je bil propad Lehmana tak tektonski dogodek in zakaj je finančna kriza povzročila tudi tako globoko recesijo, vse prej kot trivialno. Predhodna eksplozivna rast finančnega sektorja se ni odražala v tako imenovanem realnem gospodarstvu. In konec koncev se je finančni sektor ob državni pomoči hitro postavil na noge in od takrat raste, čeprav počasneje kot pred krizo, pa tega širše gospodarstvo ni občutilo.

Del odgovora, ki se skriva v spregledanem delu zgodbe septembra leta 2008, je, da se je takrat zgodila sodobna različica bančne panike oziroma navala na banke. V veliki gospodarski krizi tridesetih let in številnih kasnejših krizah tega ni bilo mogoče zgrešiti, saj se je na ulicah pred bankami vila dolga kolona ljudi, ki so poskušali dvigniti denar, preden bi bilo prepozno. To je seveda samoizpolnjujoče se pričakovanje, saj tudi zdrava profitabilna banka propade, če se velik del njenih deponentov odloči za dvig denarja. V naši finančni krizi smo kolone pred bankami videli samo dvakrat. Prvič eno leto pred propadom Lehmana, ko je propadla britanska banka Northen Rock, in drugič ob enem od poznejših poglavij grške dolžniške krize, ko je Evropska centralna banka dala grški vladi »ponudbo, ki je ni mogoče zavrniti«. Oba primera nista imela skoraj nobenega odmeva zunaj posameznih bank.

Propad podjetja Lehman Brothers je na drugi strani sprožil naval na senčno bančništvo, o katerem se ni veliko poročalo, v prvi vrsti na tvegana kratkoročna medbančna posojila, ki so potekala peko finančnih mehanizmov, imenovanih repo, ki so bili manj znani celo med ekonomisti. Če to, kar se je zgodilo v visokofrekvenčnem repo trgu, razumemo kot klasično bančno paniko, je bila finančna kriza leta 2008 precej manj eksotična.

Izkazalo se je, da problem ni le preohlapna regulacija bank, ampak predvsem nastanek finančnega sektorja, ki deluje kot banke, izdaja digitalni vrednostni papir, ki deluje kot denar, a ni podvržen bančni regulaciji. Glavne zgodbe v regulaciji in nadzoru finančnih trgov so bile zato v naslednjem desetletju povečanje odpornosti bank na šok na trgu in posledične nepričakovane izgube ter vključitev nereguliranega senčnega bančništva v obstoječe sisteme državnih nadzornih institucij.

Glede na omenjene spremembe, ki so zahtevale veliko vložene energije, je precej presenetljivo pomanjkanje zaupanja, da se bomo lahko spopadli z naslednjo krizo. To mnenje preveva celotno debato o ekonomski prihodnosti. Olivier Blanchard, nekdanji glavni ekonomist Svetovnega denarnega sklada, je na zadnji konferenci te institucije povedal, da ni prepričan, da bodo imele države v primeru nove recesije v rokah orodja za spopad s krizo. Drugo prevladujoče mnenje o gospodarski prihodnosti je, da je že danes skrit nek balon in zgolj vprašanje časa je, kdaj bo počil. Najverjetnejša kandidata sta ameriški borzni trg in kitajski nepremičninski trg skupaj s trgom obveznic, ki ga podpira.

Napoved dogodkov je sicer čista špekulacija, a sprejetost črnogledih napovedi kaže na javno dojemanje tega, kar se je zgodilo v zadnjih desetih letih. In pri bankah se dejansko ni zgodilo kaj veliko. Ameriške banke so danes večje, kot so bile pred krizo. Prav tako japonske. Nekoliko so se zmanjšale zgolj evropske banke. Te so izgubile pomembnost predvsem zunaj Evrope. A struktura ostaja enaka, kar seveda ni naključje. Celotna strategija spopadanja s posledicami finančne krize temelji na osnovnem motivu, da se sistem vrne v izboljšano različico prejšnjega stanja.

Razlog je seveda dejstvo, da so se z reformami ukvarjali zgolj ljudje, ki so finančno in osebno investirali v status quo.  Ekonomska ekipa takrat novega ameriškega predsednika je bila podedovana od Clintonove administracije. V Evropi so bili in še vedno so na vodilnih položajih pri vodenju finančne politike ljudje, ki so v devetdesetih tlakovali pot za evro. Del tega projekta, čeprav ne vedno omenjeno, je bil tudi opolnomočiti evropske banke, da bi se enakovredno kosale z ameriškimi in jih celo presegle. Vsi so med tem služili tudi kot uslužbenci teh bank.

Bolj kot na veliko gospodarsko krizo torej postlehmanovski duh časa spominja na leto 1918, ko so zmagovalci prve svetovne vojne poskušali obnoviti predvojni kapitalizem 19. stoletja, še posebej zlati standard. To je bilo v prihodnjih letih z velikim odrekanjem tudi doseženo, a se je izkazalo za katastrofalno. Stara Jugoslavija je do zlatega standarda po precejšnih mukah prilezla leta 1931. Po katastrofalnih odlivih kapitala ga je morala zapustiti dobrih šest mesecev kasneje, eksperiment pa je pohabil državni proračun.

V petek, na dan obletnice, bomo zato upravičeno slišali precej pozivov, da so v finančnem sistemu potrebne temeljitejše spremembe. S tem se ni težko strinjati, ključno vprašanje pa seveda je, kako in kaj spremeniti ter s kakšnim motivom.

Pred dnevi je bil večkrat pošeran citat slavnega ekonomista Johna Maynarda Keynesa, ki je leta 1942, potem ko je postal sekretar na finančnem ministrstvu, v svoj dnevnik zapisal: “Spet sem na ministrstvu, ampak kakšna razlika. Leta 1918 je bila edina ideja, kako priti nazaj pred 1914. Danes nihče nima tega občutka o 1939. To bo naredilo ogromno razliko.”

Za konec omenimo še, kaj se je zgodilo s podjetjem Lehman Brothers. To namreč še vedno obstaja, a je v stečajnem postopku. Poplačalo je 120 od 600 milijard dolarjev svojega dolga. Bil pa je gospodarski stimulus vsaj za en gospodarski sektor. Sodni stroški so namreč do sedaj presegli 2,5 milijarde dolarjev.