Žalobna Brazilija in srboriti Maduro
Pred šestimi dnevi je brazilska predsednica Dilma Rousseff po čustvenem nagovoru, kjer je kampanjo za svojo odstavitev primerjala s krivicami in mučenjem, ki jih je trpela kot marksistična gverilka v šestdesetih letih minulega stoletja, zapustila predsedniško palačo in predsedniški stolček v njej. Senat je namreč s 55-imi glasovi ZA in 22-imi PROTI potrdil nadaljevanje procesa odstavitve prve predsednice v brazilski zgodovini, kar pomeni, da mora Rousseff za 180 dni zapustiti svoj položaj, v tem času pa bodo senatorji dokončno odločili o njeni usodi. Predsednikovanje je tako začasno prevzel dozdajšnji podpredsednik Michel Temer iz Stranke demokratičnega gibanja Brazilije - bivše koalicijske partnerice Delavske stranke Dilme Rousseff.
Rousseff je naposled, po številnih političnih in postopkovnih akrobacijah ter neutemeljenih očitkih in obtoževanju položaj morala zapustiti, ker je med predsedniško volilno kampanjo pred dvema letoma s sposojanjem denarja iz državnih bank prirejala izkaze proračunskega primanjkljaja. Čeprav gre za v Braziliji pa tudi drugod precej pogosto računovodsko piar prakso, pa je opoziciji na koncu ostala le ta obtožba, saj imajo opozicijski poslanci na grbi toliko različnih obtožb o korupciji, da bi brenkanje na te strune izpadlo še bolj nelegitimno. Ravno zato, ker ji ni bil dokazan noben zločin, kar je načeloma pogoj za odstavitev, je Rousseff v poslovilnem nagovoru postopek označila za sabotažo, odkrito zaroto in državni udar. Stvar je sicer malenkost bolj zapletena. O razlogih in poteku počasnega propadanja razrednega kompromisa, ki ga je Delavska stranka uspešno vzdrževala v času debelih krav, v zadnjih letih pa precej manj, smo sicer že govorili v nedavnem Offsajdu.
Novi predsednik Temer se s poimenovanjem državni udar najbrž ponosno strinja, saj do predsedniškega mesta ne bi mogel priti na noben drug način. Zaradi volilnih nepravilnosti 75-letnik namreč naslednjih osem let ne sme kandidirati za predsednika ali katerokoli javno funkcijo, zato je tovrsten parlamentarni prevrat precej priročna rešitev. Tudi sicer je njegova nova vlada požela precej neodobravanja. Prvič po letu 1970 namreč v njej ni nobene ženske, poleg tega pa so vsi ministri belopolti, kljub temu, da belci predstavljajo le slabo polovico brazilske populacije. Temer ima kljub temu visoke cilje. V svojem prvem nagovoru je iz rokava potegnil nekaj brezčasnih fraz, saj je kot ključni cilj izpostavil ponovno vzpostavitev kredibilnosti države na tujem in s tem pridobitev novih investicij, ki bodo zagnale gospodarsko rast. Svojo zavezanost varčevanju je nakazal tudi z manjšanjem števila ministrskih mest, preostala pa je napolnil z ljudmi, ki so si na mitičnih trgih že sami ustvarili kredibilnost. Minister za kmetijstvo je na primer postal multimilijarder Blairo Maggi, znan kot kralj soje, ki je pred kratkim zagovarjal ustavne spremembe, s katerimi bi odpravil potrebe po okoljskih dovoljenjih za javne projekte.
Kot rečeno, je celoten politični razred v Braziliji prepreden s korupcijo, kar se odraža tudi v novi ministrski ekipi, saj je kar trinajst ministrov, vključno s predsednikom, udeleženih v korupcijski škandal Lava Jato, kamor so neuspešno želeli pomešati tudi začasno odstavljeno predsednico. Tudi zato ima Temer pri državljanih bizarno nizko podporo - na predsedniških volitvah bi zanj namreč glasovala le dva odstotka volivcev, kar 60 odstotkov pa zahteva njegov odstop. A Temer se ne da. Njegova prva vsebinska poteza na čelu države je bilo ravno manjšanje števila ministrstev v imenu racionalizacije, vendar pa pozornemu očesu ne uide, da so med ukinjenimi ministrstvi tista za, pozor!, kulturo, kmetijski razvoj, ženske, rasno enakost in človekove pravice. Skupaj z ministrstvi so bili ukinjeni tudi številni progresivni in pozitivno diskriminatorni programi, kar je včeraj že naletelo na množičen protest žensk v brazilskih mestih. Tudi to je vlada najbrž predvidela, saj je novi pravosodni minister v prvi izjavi tako obljubil več policijske represije nad javni red kalečimi protestniki.
Nelegitimno brazilsko vlado so zavrnile tudi nekatere bližnje države. Ekvador, Nikaragva, Čile, Kuba, Bolivija in Urugvaj so dogajanje tako označile za državni udar, Salvador in Venezuela pa sta celo odpoklicala svoja veleposlanika. Prav venezuelski predsednik Nicolas Maduro je lahko posebej zaskrbljen zaradi dogajanja v regiji, kjer je po prihodu desničarskega Mauricia Macrija na oblast v Argentini zdaj tudi Brazilija ostala brez levičarske voditeljice. Tudi v Venezueli si poleg vseh ostalih metod parlament prizadeva za tako imenovan parlamentarni prevrat. Tako kot dosedanji poskusi udarov bo tudi ta najverjetneje neuspešen. Zato je desnica, ki ima v parlamentu večino, edini program ali vsaj skupna točka pa je sklatenje Madura z oblasti, že zbrala zadostno število podpisov za začetek dolgotrajnega postopka sklica referenduma za odpoklic predsednika. Ni odveč omeniti, da so pred tem poskušali s svojo dvotretjinsko večino v parlamentu Maduru preprosto skrajšati mandat, za katerega je bil izvoljen, kar je preprečilo sodišče. Poleg tega kot obliko boja napovedujejo tudi proteste, ki so bili v preteklosti pogosto zastavljeni nasilno in so se končali s smrtnimi žrtvami med protestniki, policisti in mimoidočimi.
Tudi zato se Maduru zna zdeti, da ob gledanju v Brazilijo gleda v kristalno kroglo. Venezuela je namreč v hudi gospodarski krizi, in kar je še pomembneje, tudi precej hudem pomanjkanju osnovnih dobrin. Ni sicer mogoče govoriti o lakoti, vsekakor pa življenje običajnih ljudi ni najbolj lagodno, sploh v primerjavi z zlatimi leti čavizma. Časi pred tem za številne medije in komentatorje, ki ne vidijo dlje od prazne police s sekret papirjem tako ali tako ne obstajajo.
Poleg tega je pomembno dejstvo, da je poleg nespretnosti oblasti in nezadostno raznolike industrije, ki temelji predvsem na izvozu nafte in je posledično podvržena nihanjem, ki jih ta panoga prinaša, velik del pomanjkanja umetno ustvarjen ali pa posledica naravnih neprilik. Famozno nedavno krajšanje delovnega tedna zaradi pomanjkanja elektrike je namreč posledica ene hujših suš v zadnjih desetletjih, ki je izsušila jez hidroelektrarne, ki zagotavlja dve tretjini venezuelske elektrike. Poleg tega pomanjkanje odgovarja političnim preračunavanjem kapitalistov in njihovih zastopnikov, ki z zadrževanjem blaga v skladiščih nabirajo politične točke obupanih prebivalcev in služijo s preprodajo poceni dolarjev, ki jih vlada nudi za uvoznike.
Nezadovoljstvo prebivalcev tako v Braziliji kot Venezueli je razumljivo, vendar pa zaradi specifičnega razmerja političnih sil za navadne ljudi menjava oblasti največkrat pomeni spremembo na slabše, kjer neoliberalne ekonomske ukrepe spremlja tudi kulturna vojna, za katero imajo nekoč veličastni, v zadnjem desetletju pa precej ponižani latinskoameriški desničarji še posebej dober smisel in veliko gušta. Kljub vsemu pa med državama in predvsem načinom, kako je levica gradila svojo oblast, obstaja bistvena razlika. Maduro je namreč včeraj napovedal, da se bo v boju zoper ekonomsko vojno, ki jo doživlja Venezuela, oprl na tamkajšnje komune in skupnostne svete. Ta lokalna, neposredno demokratična oblika organiziranja je odraz karakterja bolivarske revolucije, ki je nastala in obstaja od spodaj. Lokalno organiziranje se je institucionalno kljub zanemarjanju s strani nominalno socialističnega državnega aparata, ki je v mnogih pogledih ohranjal svojo buržoazno formo, ohranilo kot močan akter. Za pomoč komunam pri neposrednem razdeljevanju hrane in osnovnih dobrin, ki se bo izognila skladiščem trgovskih mrež, je tako Maduro s podaljšanjem izrednih gospodarskih razmer aktiviral vojsko in napovedal zasedbo opuščenih proizvodnih obratov. Mnogi lastniki namreč iz političnih razlogov in nedobičkonosnosti ustavljajo svoje proizvodnje linije, ki jih bodo po včerajšnjem Madurovem vzkliku “Blokirana tovarna je zasedena tovarna” lahko zasedli državljani in komune.
Čeprav še ni jasno, kako bo vse skupaj zares potekalo in koliko je Madurova napoved le svarilo kapitalistom ali celo klic v sili, pa je dejstvo, da ta možnost realno obstaja. Tudi zato, ker za njim stoji gibanje, ki ga je čavistična oblast vedno negovala in vzdrževala. Zakaj Maduro ali Chavez zasega tovarn nista poskusila že prej, pač pa sta do zadnjega sklepala kompromise s tako imenovanimi patriotskimi gospodarskimi združenji in zbornicami, trenutno ni pomembno, je pa dejstvo, da v Braziliji tovrstne zaslombe v gibanju ni. Zmaga in vladavina Delavske stranke je bila namreč vedno predvsem parlamentarna zadeva. Tudi zaradi strankarske raztreščenosti je bila levica vedno prisiljena v kompromise in koruptivno deljenje ministrskih stolčkov, kar se je nazadnje izkazalo za usodno. Ne samo, da so Dilmo Rousseff z obtožbami o korupciji, s katero so se okoristili tudi sami, sklatili politični zavezniki. S sklepanjem kompromisov do konca in sprejemanjem varčevalnih in drugih protiljudskih ukrepov je izgubila tudi zaupanje svoje baze.
Po odhodu Rousseffove tako ni ostalo praktično nič, kar bi zbujalo upanje na preboj, ponoven vzpon levice in boljše življenje delavk in delavcev. Trinajst let vladavine Delavske stranke je namreč ošibilo levo opozicijo, ki je težko artikulirala svoja stališča. Na koncu so bili celo prisiljeni v nasprotovanje parlamentarnemu prevratu, čeprav ne zato, ker bi branili Dilmo, ampak ker vedo, kaj prihaja. Kljub temu, da so po začasni odstavitvi izbruhnili množični protesti podpornikov nekdanje predsednice, pa za zdaj ni nikogar, ki bi razjarjene vzklike in tolčenje po loncih prevedel v politične učinke. Ko ugledni levičarski komentatorji in poznavalci brazilskih razmer za prihodnost predpisujejo le prazne levičarske puhlice, kot so “treba je zgraditi široko gibanje” in “levica mora poiskati nove temelje za politični boj”, se ponavadi vsaj na kratki rok ne obeta nič posebej pozitivnega. Skratka, v Braziliji bodo mednarodni trgi zadovoljeni, ljudje precej manj, Venezuelcem pa lahko le zaželimo srečo.
Dodatno branje:
Perry Anderson - Crisis in Brazil
Jeffery R. Webber - Life After Dilma
Sabrina Fernandes - The Cost of Saving Rousseff
Alfredo Saad Filho & Armando Boito - Brazil: The Failure of the PT and the Rise of the ‘New Right’
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj