Begunec. Kdo je to?

Dva dogodka v zadnjih malo več kot dveh tednih, v realnosti šibko, v medijskem poročanju pa precej bolj povezana z begunsko krizo, sta pritegnila precej medijske pozornosti: novoletno spolno nadlegovanje v Kölnu in napad na nemške turiste v Istanbulu. Skupna točka obeh dogodkov je, da naj bi bili za njiju odgovorni begunci. Povezovanje begunske izkušnje napadalcev z njihovimi dejanji deluje v povratni zanki in hkrati konstituira identiteto begunca v Evropi kot vira nevarnosti. V današnjem komentarju se bomo posvetili analizi medijskega poročanja o teh dveh dogodkih in ugotavljali, kako ta diskurz oblikuje identiteto beguncev.

Nevarnost, ki jo neki skupini ljudi, v tem primeru Nemcem ali širše Evropejcem, predstavlja neka druga skupina ljudi, v tem primeru begunci, je v prevladujočem diskurzu obravnavana kot neizogibno dano dejstvo. S tem se polje debate preusmeri v ocenjevanje stopnje te nevarnosti in primernih ukrepov za njeno zmanjšanje. Tak diskurz preskoči proces konstituiranja nevarnosti. Ta je retorično ustvarjena najprej z delitvijo ogroženega objekta in nevarnega subjekta na sebe in drugega, nato pa z gradnjo identitete sebe kot žrtve in identitete drugega kot vira nevarnosti.

Mediji in oblast identiteto beguncev gradijo že od začetka begunske krize in priča smo bili nemalo poizkusom uokvirjanja te identitete kot nevarne. Po napadih v Parizu so mediji in nekateri politiki precej pozornosti namenili čudežno nedotaknjenemu sirskemu potnemu listu enega od napadalcev, a so bili prisiljeni priznati, da je bil napad delo belgijskih in francoskih državljanov. Tako jim ni ostalo drugega kot opozarjanje a la Matej Tonin na nevarnost “volkov samotarjev” in poročanje a la RTV o požarih v begunskih centrih in smeteh, ki jih za seboj puščajo migranti.

V zadnjih dveh tednih pa je z varnostjo obsedeni medijski prostor v glodanje dobil bolj sočne kosti. Napadalec v Istanbulu naj bi v Turčijo vstopil kot begunec iz Sirije. S tem dejstvom smo se bralci lahko seznanili že s preletom naslovov člankov o napadu in brez prebiranja same vsebine. Da je ta informacija našla svojo pot v naslove je najprej neprofesionalno, ker napadalčevo dejanje nima nobene povezave z njegovo begunsko identiteto. Slednjo je prevzel zgolj iz taktičnih razlogov, njegovo dejanje pa je vezano predvsem na njegovo identiteto člana islamistične skupine Daeš. Poleg neprofesionalnosti pa je povezovanje napadalčevih dejanj z njegovo prevzeto begunsko identiteto tudi nevarno, saj gradi identiteto begunca kot napadalca in s tem vira nevarnosti.

Še bolj sočen material pa je predstavljalo novoletno spolno nadlegovanje v Kölnu. V vseh večjih medijih smo v ponovoletnem medijskem mrku lahko prebirali novice o množičnem spolnem nadlegovanju, skoraj vse po vrsti pa so “arabski ali severnoafriški izgled” napadalcev na tak ali drugačen način povezale z begunci. Tudi tu gre poudariti, da dejanja napadalcev nimajo nobene povezave z njihovo domnevno begunsko izkušnjo. Mediji, ki tega ne prepoznavajo, gradijo identiteto begunca kot spolnega plenilca in s tem vira nevarnosti. Ta nevarnost pa ni uperjena le proti individualnim ženskim telesom, temveč celotni evropski družbi, saj neciviliziran begunec ne spoštuje temeljev njene ureditve, med katere sodijo pravice žensk.

Nekateri mediji so celo prevzeli retoriko desničarskih politikov, ki so oblast obtoževali prikrivanja dogodkov, da bi preprečila porast protimigrantskega sentimenta. Kölnška policija je sicer res novoletno praznovanje v mestu označila za “mirno”, kar je najmanj nerodna formulacija. Kljub temu pa je povezovanje prikrivanja dogodka, ki že v osnovi ne bi pritegnil toliko pozornosti, če storilci ne bi imeli “severnoafriškega ali arabskega izgleda”, z domnevno begunsko identiteto storilcev problematično, saj nemško oblast predstavlja kot kolaborante z zunanjim virom nevarnosti. S takšno retoriko nemška protofašistična desnica napada vladno azilno politiko že od začetka begunske krize. Z njo krepi občutek, da se mora ljudstvo za obrambo svoje identitete organizirati samo, in s tem jača svoj mobilizacijski potencial.

Ta mobilizacijski potencial je prišel do izraza na protestih v organizaciji gibanja PEGIDA v prvem tednu po novem letu, ki je bil prav toliko kot proti migrantom usmerjen proti nemški oblasti. Mediji so sicer izpostavili ksenofobna prepričanja organizatorjev, a so proteste večinoma predstavili kot odziv na novoletne napade v Kölnu. S tem so proteste vsaj delno opravičili kot odziv na prvotno agresijo beguncev. In to kljub temu, da je PEGIDA ksenofobno gibanje, ki ni gnano z željo po obrambi Evropejk, in kljub temu, da njihove manifestacije prav toliko zadevajo temelje evropske ureditve kot nespoštovanje pravic žensk.

Mediji torej spontano in po vsej verjetnosti nenamerno s povezovanjem dejanj posameznikov z njihovo domnevno begunsko izkušnjo v glavah evropejcev gradijo identiteto begunca kot neciviliziranega napadalca in spolnega plenilca. Kot nevarnega tujka. A da lahko vzpostavimo takšno predstavo, moramo identiteto Evropejca ohraniti kolikor toliko čisto. Identiteta drugega, to je begunca, se v končni fazi konstituira nasproti identitete sebe, to je Evropejca. Zato morajo razlike ostati očitne.