Bližnjevzhodni sod smodnika

Izrael je v izvajanju apartheida nad Palestinci dosegel nov nivo brutalnosti in ultranacionalističnega rasizma. Izraelska policija, uradni državni organ, ki naj bi bil odgovoren za vzpostavljanje miru in preprečevanje nasilja, je prejšnjo sredo med večerno ramadansko molitvijo vdrla v sveto mošejo Al Aksa v okupiranem Vzhodnem Jeruzalemu. Policisti so vernike neselektivno pretepali, nanje streljali z gumijastimi naboji, vanje metali dimne bombe in solzivec ter jih štiristo pridržali. Naslednje jutro so izraelske sile islamske vernike porivale iz mošeje, jim onemogočale molitev in same vstopile v Al Akso, palestinski nacionalni simbol. Judje ta teden sicer praznujejo svojo veliko noč, pásho, pred katero so izraelski aktivisti kontroverzno pozvali k žrtvovanju živali v Al Aksi, kot so to počeli v bibličnih časih. Da bi preprečili izraelski nadzor in nespoštovanje svetega kraja, so se palestinski verniki v noči na četrtek zabarikadirali v mošejo. A vdor je dokazal, da Izrael nadzor že izvaja.

Poročanje izraelske policije o napadu na vernike je v nasprotju z dejstvi, o katerih se lahko na podlagi posnetkov prepričamo sami. Policija trdi, da je bila v mošejo prisiljena vdreti potem, ko so se vanjo zaklenili zamaskirani provokatorji. Silo naj bi uporabila le zato, ker naj bi ob njenem vstopu v Al Akso provokatorji vanjo začeli metati kamne in petarde, kar je nedodelan in enostranski ideološki nesmisel. Policisti namreč nikoli nimajo dobrega razloga za izvajanje nasilja nad nedolžnimi starejšimi, ženskami in otroki, neizzvani verniki pa nobenega motiva za samoiniciativno uničenje lastnega svetega kraja. Med molitvijo sredi svetega meseca. 

Kompleks Al Akse velja za tretjo najsvetejšo muslimansko mošejo in za najsvetejši grič judov, na katerem naj bi kralj Salomon tri tisoč let nazaj postavil prvi judovski tempelj. Tako imenovani status quo, po katerem je Al Aksa od začetka izraelske okupacije leta 1967 pod varnostnim nadzorom Izraela in administrativnim nadzorom Jordanije, je vsilila izraelska vlada. Molitev v mošeji je uradno dovoljena samo muslimanom, vstop vanjo pa omejen pripadnikom vseh ostalih veroizpovedi. A izraelska policija dovoljuje dostop tudi judom. Izraelskim varnostnim silam je za enostransko izvajanje nadzora ljubo redno vdiranje v območje mošeje, sploh med ramadanom, ne glede na posledice, ki jih to prinese.

Leta 2000 je Ariel Šaron, kandidat za premierja in vodja takratne opozicijske stranke Likud, kontroverzno obiskal območje Al Akse. Obisk je bil povod za nasilno obračunavanje med izraelskimi varnostnimi silami in palestinskimi protestniki. To je vodilo v množično palestinsko vstajo, ki se je končala po petih letih intenzivnega bombardiranja tako izraelskih kot palestinskih območij, samomorilskih napadov, kamenjanja in uporabe praktično vseh mogočih morilskih metod. Izrael je med drugo palestinsko intifado zrušil palestinsko gospodarstvo in infrastrukturo ter pod pretvezo varnosti začel graditi zid ob Zahodnem bregu. Ironično, da se je tega lotil agresor.

Sumljivo podoben dogodek Šaronovi provokaciji se je zgodil januarja letos, ko je izraelski minister za nacionalno varnost Itamar Ben-Gvir kljub opozorilom Hamasa obiskal kompleks mošeje, vedoč, da bo sprožil serijo napadov z obeh strani. Obisku so predvidljivo sledile racije v Dženinu, palestinski napad na sinagogo v Vzhodnem Jeruzalemu in že standardno bombardiranje Gaze. To pa ni edina srhljiva paralela med zgodovino in sedanjostjo. Leta 2021 so izraelske varnostne sile med ramadanom vdrle v Al Akso, kar je bil delen povod za vnovično eskalacijo med Izraelom in Hamasom. Palestinsko gibanje, ki ga Izrael obravnava kot teroristično organizacijo, je proti Izraelu zaradi kršenja statusa quo poslalo nekaj raket, okupator pa je odgovoril z enajstdnevnim bombardiranjem Gaze, ki je uničilo šole, bolnišnice in begunsko taborišče. Po letošnjem napadu v Al Aksi so med Gazo, Libanonom, Sirijo in Izraelom ponovno letele rakete, protesti v mestih na Zahodnem bregu so se okrepili, s tem pa tudi nasilje, ki jim pritiče in ki mu ni videti konca.

Čeprav se Izrael enakih metod izzivanja, ustrahovanja in uničenja aktivno poslužuje vsaj od druge intifade, so tokrat ključna gonila destrukcije drugačna. Sredin vdor v Al Akso je bil najbolj brutalen in množičen napad v mošeji do sedaj, od konca lanskega leta pa je v Izraelu na oblasti najbolj desna vlada v 75-letni zgodovini države. Aktualna koalicija je sestavljena iz jagodnega nabora rasističnih in sionističnih verskih fanatikov, ki narod strastno pozivajo k širitvi judovskih naselbin in nasilni priključitvi Zahodnega brega. Judovski politiki sebe vidijo kot nadraso, kot heroje izraelskega ljudstva, ki bodo državi končno vrnili njej pripadajoča ozemlja in, po besedah Ben-Gvira, zdrobili svoje sovražnike. Vzporedno z glasno segregacijsko, diskriminatorno in grozečo retoriko premier Benjamin Netanjahu vztraja pri praznih obljubah zavzemanja za deeskalacijo konflikta in spoštovanje statusa quo. A sredi notranjepolitičnega kaosa njegovim patetičnim puhlicam ne verjame nihče.

Predsednik vlade je namreč zaradi napovedane in zamrznjene reforme pravosodnega sistema tarča ostrih kritik tako izraelskega ljudstva kot tudi koalicijskih poslancev in zato išče možnosti za preusmeritev pozornosti. In kaj je bolj učinkovitega od izkoriščanja rasističnega sentimenta zagretih ultranacionalističnih primitivcev za napad na, v njihovih očeh, inferiorno raso? 

Poleg izraelskega nasilja na okupiranih območjih narašča razočaranje in jeza nad vedno znova spodletelimi mirovnimi pogajanji, ki jih vodijo stari politiki kolaborantske palestinske oblasti pod vodstvom Mahmouda Abbasa. V preteklem letu je v Palestini nastalo več mlajših oboroženih skupin, kot sta Levji brlog in Črna jama, katerih cilj je politične obljube spremeniti v dejanja in končati okupacijo s proaktivnim nasiljem proti Izraelu. Po podatkih javnomnenjske raziskave Palestinskega centra za politike in anketne raziskave, izvedene konec lanskega leta, so oboroženi napadi Palestincev že začetek tretje intifade. Tako meni 61 odstotkov vprašanih Palestincev in 65 odstotkov vprašanih izraelskih judov. 

Zaradi porasta provokacij, nasilja in števila palestinskih oboroženih skupin so možnosti za dvodržavno rešitev, ki je le še slepilo, bizarno majhne. Cikel izraelskega bombardiranja okupiranega območja in palestinskega maščevanja se ne bo pretrgal. Nasprotno, vse kaže, da se bo le okrepil. 

 

Vir fotografije: Jennifer Stahn, Flickr, CC