Božja stranka

Na sobotni veliki šmaren, ko se je po verovanju kristjanov devica Marija z dušo in telesom odpravila k nebeški slavi, so v številnih slovenskih cerkvah obnovili posvetitev slovenskega naroda Jezusovi materi. Pred slovesnimi obeležitvami praznika pa so pri Slovenski škofovski konferenci v nagovoru, objavljenem na njihovi uradni strani, med drugim zapisali, citiramo: “Letos imamo še poseben razlog, da se za ta dan zberemo na Brezjah, pri Mariji Pomagaj. Zahvaliti se ji hočemo, da je Bog po njeni priprošnji v prvem valu koronavirusne bolezni naš narod obvaroval hujših posledic. Močno pa se zavedamo, kako zelo potrebujemo njeno pomoč tudi v nadaljnjem spoprijemanju s to boleznijo. Iz vsega srca ji bomo tudi priporočili naš narod, ki doživlja nepotrebna nasprotovanja in proteste, ki ne gradijo skupnosti in ne obetajo prihodnosti. Zato ji bomo priporočili našo Cerkev, naše družine, naše izseljence in zdomce, priporočili ji bomo vse, ki so odgovorni za skupno dobro in prihodnost našega naroda.” Že to, da je slovenski narod posvečen Mariji, je svojevrstna verska diskriminacija državljanov, ki verujejo v kaj drugega, a pustimo to ob strani.

Premier in prvak Slovenske demokratske stranke Janez Janša je prvega maja, na praznik dela, voščil tudi za dan svetega Jožefa, zavetnika delavstva. Minuli četrtek, ko se je v Sloveniji mudil ameriški zunanji minister Mike Pompeo, je Janša med drugim vzkliknil, citiramo: "Bog živi v stoletjih skovano prijateljstvo med slovenskim in ameriškim narodom!" Konec citata. V sklopu dnevov SDS se je premier po Julijcih mudil v družbi duhovnika. Na že omenjeno Marijino vnebovzetje pa je Janez Janša na profilu na Twitterju vsem zaželel “mirno in doživeto praznovanje” tega praznika. Spomnimo, da se na dan upora proti okupatorju ni oglasil.

Cerkev navadno podpira desnico. Zdi pa se, da ima Rimskokatoliška cerkev v Sloveniji, krajše RKC, bolj kot Toninove krščanske demokrate, ki bi bili nekakšna naravna izbira, v čislih Janševo SDS ali, karikirano, Janšo osebno. RKC je sicer vsaj v našem prostoru v čedalje večjih škripcih: število novih kandidatov za duhovne poklice - s tem mislimo na nove duhovnike, redovnike in redovnice - se manjša, obisk nedeljskih maš je čedalje manjši, nenazadnje je manjše tudi število krstov in cerkvenih porok. Duhovniki tako v današnjih sekularnih časih delujejo bolj po principu “manj je več” ali, bolj učeno rečeno, “kvaliteta vere pred kvantiteto vere oziroma kvantiteto vernikov”.

Posledično seveda nastopi manj denarja s strani vernikov. Po poročanju Dnevnikove novinarke Ranke Ivelja pa RKC stavi ravno na sodelovanje z Janševo vladno konstelacijo. Ekonom finančno propadle mariborske nadškofije Mirko Krašovec je leta 2007 dejal, da država letno nameni RKC-ju nekaj manj kot 30 milijonov evrov iz sklada za denacionalizacijo. Nekaj državnega denarja RKC pridobi tudi na podlagi postavke o spomeniškem varstvu in ravno te transakcije so v letih prve Janševe vlade več kot zacvetele. Verjetno ugotovitev, da si RKC tudi zdaj želi več dobiti s strani razpisov pri raznih ministrstvih, ni napačna. Kaj bi šele bilo, če se RKC ne bi držala imperativa skromnosti.

Naklonjenost Janševi vladi RKC kaže relativno odkrito. Imeniten primer je že prej citirani pisni nagovor škofov pred petnajstim avgustom. Koprski škof Jurij Bizjak je pri maši za domovino, na kateri je prisostvoval celoten državniški vrh, pred slavnostno prireditvijo ob dnevu državnosti pred slabima dvema mesecema v pridigi dal vedeti, da spoštuje in podpira delo vlade. V osnovi v tem ni nič napačnega, po cerkvenem nauku je namreč oblast dana od Boga, pa vendar: bi škof tako branil vlado tudi v primeru kakšne druge konstelacije? Seveda ne. Lani je pri maši za domovino pred dnevom državnosti murskosoboški škof Peter Štumpf poleg obletnice priključitve Prekmurja matični domovini poudaril pomembnost sklenitve novih delnih sporazumov med Slovenijo in Vatikanom, ki bi urejali področje katoliških šol, področje duhovne oskrbe v bolnicah in domovih za starejše ter podobno. Še leto pred tem je podobno govoril Stanislav Zore. Seveda so bile razmere manj ostre, pa vendar.

Bizjak je v pridigi pred slabima dvema mesecema šel še dlje s prikladnimi biblijskimi citati: 'Kneza svojega ljudstva ne preklinjaj!', 'Niti v svojih mislih ne preklinjaj kralja!' in npr. 'Ne dotikajte se mojih maziljencev in mojim prerokom ne delajte nič hudega!' Opozoril je tudi na medijski linč, žrtev katerega je baje tokratna vlada. Novinarji, ki kritično poročajo o vladi, so očitno hudičevo seme.

Kljub temu da sta Janševa retorika in retorika večine ostalih vidnih članov največje koalicijske stranke v glavnem nesramni, primitivni in vse bolj preraščata v groteskno gostilniško samodebato, to več kot očitno škofov s predsednikom slovenske škofovske konference in ljubljanskim nadškofom Stanislavom Zoretom na čelu ne moti - za nekaj več cekinčkov v mošnjah bodo tudi to pretrpeli, pa še premier jih bo vztrajno, vsaj digitalno, če že ne s krščansko etiko promoviral. Žaljenje, laži in stalni napadi na posameznike ali družbene skupine sicer ne pritičejo Jezusovemu nauku, ki naj bi ga RKC dosledno oznanjevala. Žalitve in laži očitno niso grešne, če so vsaj malo koristne.

Podporo RKC-ja SDS-u demonstrirata tudi visoka cerkvena dostojanstvenika. To sta rektor Vikariata Antona Martina Slomška v Mariboru Ivan Štuhec in akademik Janez Juhant, ki sta se v zadnjem času še najbolj izpostavila ob SDS-ovem poskusu uvedbe nove medijske zakonodaje. Oba sedita v programskem svetu nacionalne radiotelevizije: Juhant kot eden od dveh predstavnikov verskih skupnosti, Štuhec pa je bil imenovan konec aprila letos na predlog poslušalcev in gledalcev v paketu še z ostalimi, med katerimi sta tudi nekdanja kandidatka za poslanko SDS Alenka Gotar in član SDS-a Slavko Kmetič. Štuhec in Juhant po razpravah v programskem svetu sodeč odkrito pihata v rog SDS-a. Oba sta tudi goreča zagovornika nove zakonodaje, katere cilj je demontaža RTV-ja in STA-ja. Juhant Janšo sicer večkrat podpira tudi v zgodovinskem revizionizmu s poveličevanjem domačih sodelavcev okupatorja.

Na Marijino vnebovzetje, ko je obeležil svojo biserno mašo - 60 let duhovništva -, pa je hvalo vladi na Brezjah izkazal tudi kardinal Franc Rode, sicer nekdanji ljubljanski nadškof. Po njegovo sta državnika Janša in predsednik države Borut Pahor končno presekala gordijski vozel sprave z junijsko mašo v Kočevskem rogu in s položitvijo vencev na domobranskem in še na partizanskem pokopališču. Spomnimo sicer, da sta podobno že leta 1990 storila takratni predsednik predsedstva Milan Kučan in tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar, a po Rodetovo Cerkev ne bi smela biti ena od strani v postopku sprave, saj so bili verniki tako med partizani kot med domobranci. Rode je še dejal, da je sprava po tej potezi Janše in Pahorja mogoča in da lahko sanjamo o zedinjeni Sloveniji.

Po drugi strani pa pietetna dejanja še ne pomenijo nujno krščanskega etosa. Kaj krščanskega je na primer v kriminalizaciji protestnikov, v korupciji, v žaljenju drugače mislečih, v žaljenju migrantov? Kaj krščanskega je v primitivnih izpadih konglomerata medijev pod okriljem SDS-a? Ti vsako domnevno nepravilnost pri delu vlade naprtijo starim elitam. Obenem frontalno napadajo, večkrat z izmišljotinami, tudi na osebni ravni. Nova24TV, pa naj se sliši še tako smešno, občasno celo prenaša bogoslužja. Kaj krščanskega je v 780-ih milijonih evrov, ki jih ima vlada namen vložiti v vojsko, ko bi ta denar lahko uporabili za izboljšanje zdravstvenega sistema, socialnega skrbstva, javnega šolstva … Kaj krščanskega je v zahtevi po popolni svobodi govora, ko pa drugi ne smejo govoriti Njemu in Njim nevšečnih, četudi resničnih besed? Da rasizma, ksenofobije, homofobije, mizoginije, antiliberalizma ne omenjamo. SDS krščanstva več kot očitno ni ponotranjil, so pa za njih cerkve odlično, morda celo odločilno mobilizacijsko sredstvo.