Brodolom sodobnih križarjev

Drugi novembrski petek je Katoliška mladina na Kongresnem trgu organizirala drugo javno molitev rožnega venca. Pred kužnim znamenjem nasproti uršulinske cerkve je drugi mesec zapored klečalo nekaj deset mladih moških, ki so še pred sončnim vzhodom eno za drugo žulili posvečene jagode in molili »za rajne, za našo domovino in za vero njene mladine.« Organizatorji so v vabilu z odebeljenim tekstom zapisali, da so na katoliškem zborovanju dobrodošli predvsem mladi možje in fantje, saj naj bi bili verniki moškega spola po Kristusovem zgledu poklicani, da postanejo duhovni voditelji v družinah, župnijah in javnem življenju. Partikularno obravnavo vabljenih so upravičili z zapisom, da moramo »če hočemo, da slovenski narod postane predan Kristusu, skrbeti zlasti za dobre duhovne voditelje, za verne fante in može, ki bodo pripravljeni oznanjati Kristusa tudi na javnem mestu«. 

Organizatorji so nadobudnim katolikom prepovedali dajati izjave za javnost, novinarke večjih televizijskih postaj pa so po koncu prve molitve sredi oktobra uspele pristopiti do mlajše vernice. Ta jim je dejala, da so bili moški posebej vabljeni zato, ker za molitev potrebujejo posebno spodbudo, ter da drugorazrednost ženskih vernic razume kot poziv k ponovni in nujni maskulinizaciji moških. Moškocentrična retorika Katoliške mladine se od posvetnih bojevnikov za reintegracijo patriarhata ne razlikuje pretirano. Izraža vzgib, ki ga dodobra ilustrira dejanje mimoidočega moškega, ki je med oktobrsko molitvijo primarširal mimo pokornih klečečih mož in se zadrl »Srednji vek!«.

Javne molitve, ki v podobni obliki že dobro leto potekajo tudi v središču hrvaške prestolnice, seveda niso prežitek temačnega srednjega veka, temveč nepresenetljiva praktična vprega poskusov retradicionalizacije od institucionalne religije odtujene sodobne družbe. Na čas srednjega veka pa vendarle spominja pristop, na katerega je Katoliška mladina, katere ustanoviteljica je sama škofovska konferenca, ubesedila svoje misionarsko poslanstvo. Mladi katoliki do patriarhalnega pohoda na vrh družinske celice in javnega prostora pristopajo v isti maniri, kot so v zgodnjih desetletjih prejšnjega tisočletja do »ponovne« osvojitve Svete dežele pristopali križarji. Nenazadnje so organizatorji v vabilu takole citirali tudi Jezusa: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence.«

Križarjem je Papež Urban drugi leta 1095 naročil, naj osvojijo svete kraje na Bližnjem vzhodu, zaustavijo širjenje bogokletnega islama, evropskim katolikom pa priborijo versko in geografsko hegemonijo, ki so jo po papeževih besedah kristjani nekoč že uživali. Podobno, kot so njihovi predhodniki sekali glave barbarskim muslimanom, morajo sodobni križarji posekati glavo blasfemiji feminizma in pedofilsko-mavrični propagandi – temu, kar jim onemogoča, da v svoji lastni konstrukciji sveta znova naskočijo in zadržijo položaj družinskih in družbenih glavarjev. 

Kriza katolištva v 21. stoletju je kriza učinkovitosti konstrukta moškosti, križarjenje in ponovno osvajanje Svete dežele patriarhata pa je za klerikalne sile nujno zavoljo mobilizacije vernikov. Kriza moškosti za klerikalce in konservativni politični pol predstavlja možnost in priložnost, da pod svoje okrilje znovačijo ranjene fante, ki se izgubljajo v tem razčaranem svetu.

Institucionalna doktrina rimokatoliške cerkve zapoveduje, da so družinske ter družbene vloge moškega in ženske diametralno nasprotne. Bajke o ženskah za kuhinjskim pultom in moških v delavnici ali pisarni nam verjetno ni potrebno posebej poudarjati. Nobena skrivnost ni, da klerikalne sile k domestifikaciji žensk težijo že dolga stoletja. A zakaj so si sodobni križarji ravno sedaj za osrednji cilj svojega boja zadali družbeno reintegracijo patriarhata? Za odgovor na to vprašanje se moramo ozreti k ciljni populaciji, ki jo Katoliška mladina nagovarja. Molitev na Kongresnem trgu predstavlja dejanje prostorskega osvajanja grešne in moralno gnile Ljubljane – s tem pa molivci v prvi vrsti naslavljajo mlade moške iz ruralnega okolja, ki Ljubljane nikoli niso obravnavali kot prostora, kjer bi se lahko izrazili. Klerikalci to ciljno skupino pozivajo, da telo in dušo vernika naselijo ob pomoči vpoklica v glavarja družine. Konstrukt moškosti in vloga hegemonega »dedca« je namreč edino, kar mladim vernikom omogoča, da se izpopolnijo. 

Mladi verniki moškega spola z obronkov periferne Slovenije pravzaprav nimajo nobene možnosti, da bi se profesionalno izkazali v javni sferi, saj je ta močno prepredena z buržujsko meritokracijo. Socialna država mladim ruralnim moškim ne omogoča, da bi se po jugoslovanskem vzoru trajno iztrgali iz lokalnega okolja in izkusili svobodo v veri neobremenjenega javnega življenja. Ruralna okolja se zaradi nedostopnosti do življenjskih pogojev urbanih okolij vedno bolj zapirajo vase in na marginah ustvarjajo lastna sredstva družbenosti, ki niso utelešena v kritičnem mišljenju ali karierizmu, temveč v veri. Izobrazbena in razredna struktura vernikov v Sloveniji še vedno kaže, da je največ vernikov med nižje izobraženimi pripadniki delavskega razreda. 

Ker mladi katoliki povečini nimajo dovoljšnjih možnosti za profesionalno udejstvovanje, ki ga ne bi spremljala odtujitev od dela, se ob klerikalnem posredovanju zatekajo med štiri stene tiste institucije, v kateri lahko na poglavarjevem stolu vladajo in narekujejo pravila lastnega vsakdana. Osrednje gonilo konstrukta moškosti je sla po uspehu in moči. Od uspeha in moči v javni sferi sodobne križarje ločijo razlike v ekonomskem, družbenem in kulturnem kapitalu, v svoji moškosti se lahko popolnoma izpopolnijo zgolj v okviru družine, kjer bodo stroške konstrukta moškosti trpele njihove žene. 

Omejitev kariernih možnosti podeželske mladine se zaveda tudi katoliška cerkev, še bolj pa desnica, za katero so sodobni križarji najbolj perspektivna ciljna skupina volilnega telesa. Družina in vpoklic mladih moških v njene glavarje je politični instrument, ki na to ciljno populacijo najbolj učinkuje zaradi ponujenih možnosti razpolaganja z močjo, ki jim ga konstrukt moškosti omogoča izključno v družini. 

Diskurzi, s katerimi operira Katoliška mladina, lahko tako predvsem s podtonom uresničevanja božjih zahtev po moški nadvladi v vlogo sodobnega križarja vpokličejo nemalo število privržencev. A praktični domet tega neokonservativnega fenomena je v Sloveniji zavoljo izrazite centralizacije in zgoščenosti moči pri sekularnih privatizerskih elitah bistveno manjši, kot bi si mislili, zato pa nič manj dolgoročno nevaren za priborjene pravice žensk in spolnih manjšin. Sodobni križarji bodo v bližnji prihodnosti stežka pripluli do Svete dežele patriarhata, v najboljšem primeru jih bo po brodolomu prestregla Slovenska demokratska stranka ali Nova Slovenija in jih izkoristila kot politično orožje, ki bo v Državnem zboru čez deset let recitiralo poezijo Alena Komana in predlagalo spremembe 55. člena ustave Republike Slovenije.

 

Vir naslovne fotografije