Cerarjeve pravne države

Potem ko so delavci Luke Koper s prekinitvijo dejavnosti in protestom dosegli odstop Marka Jazbeca, zdaj nadaljujejo s stavko in zahtevajo odstop infrastrukturnega ministra Petra Gašperšiča ter sekretarja na ministrstvu za gospodarstvo Metoda Dragonje. Napoved podaljšanja štrajka je zbudila nelagodje pri prvem ministru Miru Cerarju. Slednji je v soboto vidno razburjen stopil pred novinarje, povedal nekaj o dobrem sodelovanju z zamejskimi Slovenci, nato pa svoj fokus usmeril na luške proletarce in upravo.

Z izjavo, v kateri povzame, kdo lahko po njegovem mnenju vodi slovenska podjetja in državo, si je Cerar prikopal gnev na socialnih omrežjih. Poleg tega je števec pogostosti uporabe sintagma "pravna država" že presegel številko devet tisoč. Tudi tokrat je Cerar namreč prekomerno ponavljal svojo priljubljeno frazo. Dvoletnemu vladanju navzlic pa ima Cerar še vedno pojasniti, kaj pod tem pojmom sploh razume. V današnjem OFF-komentarju bomo preko njegovega sobotnega nastopa in članka z naslovom Ideološki vidiki razmerja med politiko in pravom, ki ga je premier napisal pred dobrim desetletjem, poskušali rekonstruirati njegovo juridično pojmovanje. Pri tem nam bo v pomoč delo kontroverznega nemškega pravnika Carla Schmitta O treh vrstah pravoznanstvenega mišljenja.

Schmitt pravoznanstvo razdeli v tri nadzgodovinske kategorije. Tiste, ki v sredino pravnega razmisleka postavljajo normo v obliki pravila ali zakona, to je normativne šole, tiste, ki jim je fokus odločitev, krajše decizionistične šole, in tretje, ki svoje teorije gradijo okrog prava kot konkretega reda. Cerarja seveda zaradi doslednega sledenja principu “mutivoda” ni mogoče docela subsumirati zgolj pod eno od navedenih kategorij.

V eseju Ideološki vidiki razmerja med politiko in pravom, Cerar najprej poda nekaj različnih definicij ideologije, nato pa pristane na definicijo, ki ideologijo definira kot nekaj političnega, ki vsebuje interpretacijo sedanjosti in anticipacijo prihodnosti. Ideologija mora biti, tako Cerar v svoji shematski definiciji, usmerjena k ljudskim množicam in biti preprosto prikazana. Zavoljo njene tesne povezanosti s političnostjo naj bi bilo ideologijo mogoče prikazati na osi levica-desnica oziroma gre za pot po premici radikalci-liberalci-sredinci-konservativci-reakcionarji.

Proti koncu obravnavanega eseja Cerar razodene svojo vizijo stkanosti ideologije in prava. Pove nam, da je pravo tako ideološki kot antiideološki fenomen. Antiideološkost vidi Cerar predvsem v sposobnosti prava, da ravna kot posrednik, torej da v konfliktni situaciji najde najboljšo možno in pravično rešitev. Pravo tako dobi tehnično, skoraj znanstveno vlogo. Cerar sicer priznava tudi ideološki aspekt prava, vendar se slednje skriva predvsem v zlorabi prava oziroma njegovi instrumentalizaciji. Torej v situaciji, ko „ne vlada zakon, temveč človek.“

Pogled na nadideološkost prava oziroma njegovo antiideološkost, kot temu pravi Cerar, je mogoč le preko striktne obravnave pravila samega oziroma prava kot mnoštva pravil. Slednjo bi uvrstili pod normativistično pojmovanje po Schmittu. Njena značilnost je, da je sposobna ločiti polje forme od polja dejanskega, ali če hočete, bit od nájstva. Ravno zato se lahko v svojem proučevanju normativna šola kaže kot neosebna, profesionalna, objektivna.

Drugi faktor posredništva, kot ga opisuje Cerar, pa je njegova veljavnost. Zato lahko v primeru tovrstnega nazora govorimo tudi o jurističnem pozitivizmu. Ta je kombinacija naslombe na normativizem na eni strani in decizionizem, moč odločitve na drugi strani. Gre za fascinacijo nad legalnostjo, ki se najprej podvrže odločitvi državne oblasti, ki normo postavi, nato pa v središče svoje misli postavi normo in zahtevo, da se oblast dosledno ukloni zakonu. Pozitivizem na mesto „pravne države“ postavlja državo zakonov, na mesto pravičnosti pa interes pravne varnosti.

Pa vendar v sobotnem Cerarjevem govoru ni bilo sklicevanja na Zakon o stavki, Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju ali kakšnega izmed členov ustave. Cerar je svoj govor začel s skrbjo za ugled države Slovenije v svetu in škodo njenemu gospodarstvu. Nadaljeval je s samohvalo o tem, kako je njegovi vladi uspelo normalizirati politični prostor, zdaj pa popravljajo nekatere aspekte pravne države in prakse, ki iz njih sledi. Govoril je o pravnih institucijah in predvsem, kako stavka luških delavcev ni v okvirih pravne države, čeprav ni navedel enega elemente kršitve.

Cerar politik vidi pravo drugače kot Cerar akademik. Zato okvir jurističnega pozitivizma ne ustreza več. Premakniti se moramo k tretji vrsti pravoznanskega mišljenja po Schmittu. Govorim o mišljenju konkretnega reda. Pravni red je enotno bistvo, entiteta, ki se deloma giblje po pravilih, predvsem pa ona sama giblje pravila. Pravila, torej posamezne norme, predstavljajo objekt ali sredstvo pravnega reda, ne pa toliko elementa njegove strukture. Spremembe posameznih norm so torej bolj posledica kot vzrok spremembe pravnega reda.

Konkretni red torej ne izhaja iz pozitivno postavljenih zakonov, temveč iz običajev, vrednot ali „slovenskega duha“. Cerar z besedami, kot sta „ugled Slovenije“, in govorico o normalnosti predpostavlja vero v pravno državo kot konkretni red. Kako si Cerar ta red zamišlja, pa je reprezentativno prikazano v citatu; "Ultimati delavcev vladi in drugim so nesprejemljivi, ne bom pristal, da bi delavci vodili državna podjetja, še manj pa državo."

Zatorej živel Cerar, živela država brez malih ljudi in malih osebnosti, kjer delavci poznajo svoje mesto.