Dezinformativne oddaje

Priznam, televizijske informativne oddaje me živcirajo. Kljub temu jih iz navade gledam in ves ziritiran na glas komentiram.

Začne se z vremenom. Zunanjepolitični dogodki so pogosto kompleksni, novice, ki niso iz neposredne soseščine, pa očitno ocenjene kot za gledalce nezanimive, zato največkrat prvih pet minut gledamo posnetke vremenskih pojavov po svetu. Na Bavarskem sneži, v New Yorku v službo tečejo na smučeh, bostonsko komunalo je sneg ujel nepripravljeno, v Avstraliji hudo vročino spremljajo največji požari v zgodovini, na Filipinih močno piha, na Kitajskem poplavlja, v Peruju dežuje. Teh novic brez kakršnekoli substance ne spremlja nikakršen komentar, ki ne bi opisal tistega, kar nam že kaže slika. Suhoparno poročilo o morebitnih žrtvah je pospremljeno s posnetkom jokajočega neznanca, ki pove, da je izgubil vse. Prispevek se največkrat konča s starcem ali starko, ki zatrdi, da česa takega ne pomni, ali pa z nesmiselnim vprašanjem naključnemu mimoidočemu. Ob zadnjem valu hladnega zraka v severovzhodni Ameriki smo tako od štirih neznanih pešcev slišali, da jim je hladno. Termometer očitno ne laže. Te novice nas pripravijo na del o Sloveniji, kjer v primerjavi s poplavljenimi, revnimi in opustošenimi Filipini niti ni tako hudo.

Prispevek o katerem koli tako imenovanem dogodku na slovenski politični sceni je nujno pospremljen z javljanjem s terena, čeprav to pomeni le oglašanje s ploščadi pred parlamentom, ki nima nobene direktne povezave z zgodbo. Vtis aktualnosti in kompetentnosti novinarja, ki ga na ta način dobimo gledalci, je neprecenljiv. Prizadevnost novinarja in iskrena želja po predstavitvi zgodbe gledalcem je pred tem poudarjena z dinamičnimi posnetki lovljenja ministra ali sorodnega funkcionarja po ulicah, brezplodnim trkanjem na njegova vrata in posnetki avtomobila, ko se ta odpelje stran od novinarjev. Prispevek se največkrat konča z moraliziranjem novinarja na terenu v dialogu z voditeljem v studiu. Prispevek o parlamentarni razpravi je tako začinjen s ciničnim zaključkom o razkoraku med besedami in dejanji, obisk državnega funkcionarja v tujini uspemo povezati z brezposelnostjo doma in podobno. Ob tem je pomembno, da novinarji svojega mnenja kljub temu nimajo. So namreč četrta veja oblasti in po svoji funkciji domnevno nevtralni. Gledalcu tako dajo vpogled v stališča obeh strani, tudi če je argumentacija še tako očitno na strani enega. Do vsega skupaj se sami ne opredelijo, uspejo pa zaključiti z dovtipom na gostilniškem nivoju, ki preljube Slovence, prikovane pred zaslon, še bolj utrdi v cinizmu in naredi zadovoljne s tistim malim, kar imajo. Politika je pa itak kurba, smo že vedeli.

Novinarji ob tem največkrat nastopajo s pozicije vednosti, svojo vlogo branika demokracije in obveščenosti državljanov pa jemljejo preveč resno in poveličujejo svoj poklic, ki sam po sebi ni nič bolj plemenit kot katerokoli drugo delo. To niti ne bi bil problem, če ta odnos ne bi s sabo prinesel tudi podcenjevanja gledalcev in hkratnega izkazovanja lastne superiornosti. Novinarji tako govorijo o košaricah socialnih ugodnosti in za stvari, s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju in jih ne bi smelo biti pretežko poimenovati, na primer socialni prejemki, otroške doklade in podobno, uporabljajo slikovite prispodobe košaric, paketov in svežnjev, kot bi novice poskušali razložiti Tarzanu, vrženemu v beli svet. Na drugi strani naravnost uživajo v temah o znanosti, kjer nas nadmudrijo s svojim poznavanjem feromagnetov, hadronskih trkalnikov, bozonov in jedrskih reaktorjev. Ob vsakem zapletu v jedrski elektrarni tako poslušamo o tem, kaj točno se je zgodilo z jedrsko palico, v kateri bazen je padla in zakaj je to neprijetno, ob tem pa nas vsaj večina ne razume niti besede, niti ni pomembno za samo zgodbo. Tudi pri poročanju o plazu na primer ne poslušamo geologa, ki bi natančno razložil, katera plast kamnine se je zaradi dežja odtrgala od matične plošče in zdrsela po pobočju, zapletene razlage so rezervirane za prispevke o znanosti.

Kaj si torej želim? Rad bi več prispevkov, ki se ne bi končali s popreproščeno relativizacijo vsega povedanega, ki bi predpostavljali vsaj približno inteligentnega gledalca in ki bi se ukvarjali s temami, ki so dejansko pomembne za naša življenja, kamor spadajo tudi novice, ki niso iz očetnjave. In manj vremena, zunaj pač dežuje, pa kaj.

V bistvu je vse napisano točno tako moraliziranje in pametnjaštvo, nad katerim se pritožujem, ampak kaj češ, tudi sam sem le novinar.