Evropske subvencije proti hrani

Hrane se ne meče stran. Rek, ki smo ga z vzgojo povečini dodobra ponotranjili, ni pa ga ponotranjila Evropska komisija. Tako smo konec avgusta kot odgovor na ruski embargo na uvoz hrane iz držav, ki so proti Rusiji sprejele ekonomske sankcije, dobili ukrepe za zaščito prehrambenega trga, ki so predvidevali subvencije za zeleno obiranje in opustitev pridelka. Na prvo mesto ukrepov so seveda predlagali brezplačno razdeljevanje hrane dobrodelnim organizacijam, da je vsa stvar izpadla lepo in pomirjujoče, a tudi ta plemeniti ukrep je predvideval razdelitev zgolj petih odstotkov presežka hrane.

Sredi septembra se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Evropski komisar za kmetijstvo Dacian Cioloş je preklical svoje nujne ukrepe za stabilizacijo trga in napovedal, da bo komisija podrobneje spremljala in analizirala posamezne kmetijske sektorje in pomagala z direktno pomočjo. Kaj je botrovalo orwellovskemu preklicu ukrepov lahko zgolj ugibamo, evropskemu komisarju namreč ni potrebno ničesar pojasnjevati, vsaj ne širši javnosti. Je na ministrstvu resnice uradnik, ki je usposobljen v novoreku, dobil v roke listek z navodilom, naj popravi to in to objavo?

Zgolj ugibamo lahko, da je prišlo do trka dveh prepričanj. Na kmetsek-u so, kot bi v romanu 1984 poimenovali evropskega komisarja za kmetijstvo, ugotovili, da je ideologija trga trčila v zdravo kmečko pamet, ki zanemarjanju prehrane nasprotuje, in bi lahko prišlo do splošnega nezadovoljstva. Tudi v EU imamo lačne, ki bi ob takih ukrepih morali spoznati, kako jih vladajoči zavajajo. Smo namreč eden izmed največjih svetovnih izvoznikov hrane, ki ne nahrani lastnega prebivalstva.

Problem leži tudi v tem, da take odločitve evropskih kravatarjev ponižanih in razžaljenih sploh ne dosežejo. Ujeti so v ciklično dirko za ameriškimi sanjami, v večni lov in upanje na boljše življenje, v tem početju pa so povsem individualizirani in posledično brez politične moči. Odtujeni od politike. Komentatorja, na primer, ni nihče nič vprašal niti o ekonomskih sankcijah proti Rusiji niti o ukrepih za zaščito evropskega trga.

In zakaj ne bi razdelili med ljudi celotnega presežka hrane? Ali pa manjši namig: v begunskih taboriščih v Turčiji je preko dva milijona ljudi, v Ukrajini je več kot milijon izseljenih,  zlahka pa se našteje še več kriznih žarišč, kjer bi se hrano dalo porabiti, če je je za prebivalce Evropske unije preveč. Ker se potem sesuje evropski trg! Ker trgovske korporacije ne bodo imele visokih dobičkov, ker razvite države s presežki hrane ne bodo mogle izvajati političnih pritiskov na manj razvite oziroma pravzaprav zato [namenska mašila], ker dobrohotno pomagamo našim ekokmetovalcem.

Kljub vsemu nas preklic ukrepov ne sme preslepiti. Cioloş [izg. Čološ] je ob umiku ukrepov sicer napovedal, da se bo različnim organizacijam namenilo deset odstotkov neizvožene hrane, a zeleno obiranje in opustitev pridelka na ravni celotne Evropske unije sta se zgolj prenesla na raven posamezne članice. Ukrepe so prav lepo prepakirali.

Ruski embargo na uvoz hrane žal ne vključuje alkoholnih pijač. Presežek le-teh bi nam, če že ne pomagal razumeti, pa vsaj pomagal pozabiti, kar so nas učile babice in dedki. Potrebna bo metoda iz romana 1984, ki resnico ponazarja z matematičnim izrazom 2 + 2 = 5. Na nas je, da se prilagodimo, in resnico ponovimo, ko to od nas zahtevajo okoliščine. Poudarimo, da smo v taki situaciji. K odzivom na ruski embargo dodajmo zato še tega, da izraz 2 + 2 = 5 večkrat ponovimo v mislih vsak dan pred spanjem.