Feeling the bern

Potem ko kampanja poteka že   skoraj eno leto, se bo čez manj kot en teden v Iowi končno začelo glasovanje za demokratskega kandidata, ki se bo novembra pomeril z Donaldom Trumpom. Rezultati javnomnenjskih anket, ki  zadnja dva tedna prihajajo iz zamrznjenih koruznih polj prve države, kjer potekajo primarne demokratske volitve, so za strankin liberalni establišment vse prej kot razveseljujoči. Bernie Sanders, ki je pred štirimi leti izgubil primarne volitve v Iowi za tretjino odstotka, je namreč prevzel vodstvo v predvolilnih napovedih.

Nasprotniki Sandersa so lansko leto poskušali ignorirati ponovno kandidaturo samooklicanega demokratičnega socialista.  Čeprav je vedno spadal med vodilne kandidate, so tako mediji kot tudi strankini operativci za Sandersa pričakovali, da je njegova podpora omejena in nima potenciala za rast. Ta pričakovanja so konec lanskega leta okrepile začasna popularnost senatorke iz Massachusettsa Elizabeth Warren, ki naj bi konkurirala Sandersu v političnem levem pasu, in pa Sandersove zdravstvene težave, ko je oktobra doživel srčni napad.

Podpora Sandersu, ki je bila v resnici vedno močnejša, kot se je dalo razbrati iz poročanja večine največjih medijev, je začela naraščati po novem letu, ko  je začela sreča Warren obračati hrbet. Establišment se je odzval tako, da je skušal Sandersa označiti za seksista. Poleg tega so mu očitali, da je gluh za izkušnje in diskriminacijo manjšin, ki presega Sandersovo, za Ameriko edinstveno, usmerjenost na razredni konflikt.

Ti napadi Sadersovim nasprotnikom, tako tistim katerih imena bodo na volilnih lističih, kot tudi drugod v demokratski stranki in njej naklonjenim medijem, niso prinesli želenega uspeha. Prvi razlog je, da je Sanders močno razširil svojo koalicijo, še posebno med Afro- in Latinoameričani. Med slednjimi je Sanders najbolj priljubljen kandidat. Drugi razlog je, da so mediji skoraj popolnoma izgubili moč vpliva na volilno telo. V preteklosti je bil kandidat, ki po mnenju vplivnih časopisov ni bil sprejemljiv, deležen nekaj zaporednih tednov slabih naslovnic in njegova podpora je izpuhtela. Izvolitev Donalda Trumpa in način, kako je bil izvoljen - torej ob soglasnem in neprikritem nasprotovanju medijev - bi moral biti znak, da časopisi, kot je New York Times, niso več vratarji sprejemljivega. To lekcijo je bilo očitno zelo težko ponotranjiti, še posebej zato, ker so ti isti mediji začeli sami sebe v dobi Trumpa dojemati, kot zadnjo obrambno črto proti barbarom. Washington Post je to svojo vizijo povzel v novem sloganu, ki je zapisan na vrhu vsake časopisne strani: “Demokracija umre v temi.”

Sandersova kampanja je letos bistveno robustnejša kot pred štirimi leti. Ker je takrat šele sredi boja proti Hillary Clinton ugotovil, da ima dejansko možnost za zmago in ni zgolj marginalni protestni kandidat, je bila njegova politična organizacija leta 2016 zgolj nadgradnja njegove ekipe v domačem Vermontu. Letos je Sandersova kampanja organizirana bistveno širše in od spodaj navzgor. Temelji na predpostavki, da je mogoče politično angažirati nove volivce in da bo to prineslo več glasov kot prepričevanje tistih, ki se bodo volitev udeležili, a še ne vedo,  komu bi dali svoj glas.

Slednje je tipična politična strategija demokratov v zadnjih štiridestih letih. Iz nje izhaja na primer obsedenost z zaposlenimi ženskami v predmestjih in belimi moškimi delavskega razreda. Demokratska usmerjenost na predmestja se je še okrepila, ko so jim ta leta 2018 pomagala doseči večino v predstavniškem domu kongresa.  S tem se je nadaljevalo premikanje demokratske stranke iz stranke nižjih slojev v stranko zgornjega srednjega razreda. Danes ima približno 85 odstotkov volilnih okrožij, ki spadajo med najbogatejšo petino, demokratskega predstavnika v predstavniškem domu. Pred petdesetimi leti so več kot polovico teh okrožij obvladovali republikanci. Ti so zaradi skrajno neoliberalnih ekonomskih politik še vedno najbolj priljubljeni v samem  vrhu dohodkovne lestvice, kjer je tudi njihova finančna zaslomba.

Ker obe stranki snubita premožne, je kakršnakoli politika, ki bi skušala spremeniti materialne okoliščine velike večine populacije, nemogoča. Politični boj se je preselil na področja, ki jih država še nadzoruje, to je delovanje državnega represivnega aparata in definicije državljanstva ter na kulturne boje. V teh demokrati še vedno zmagujejo, kljub temu da so izgubili večino dejanske politične moči. V obeh primerih gre za politiko, ki pritegne tiste, ki si lahko privoščijo, da jih rezultati teh bojev ne prizadenejo. Za velik del volivcev pa je ta politika odtujujoča. Največji bazen potencialnih podpornikov tako ne predstavljajo ne levi, ne desni in niti ne sredinski volivci, ampak tisti, katerih ideološka prepričanja so nedefinirana in nekoherentna, saj  poskušajo ne razmišljati o politiki. Nekdanja raziskava stališč je na primer pokazala, da si večina želi kandidata, ki bo sodeloval z obema političnima poloma in ki bo hkrati pretresel politični prostor ter izvedel radikalne reforme.

Demokratska usmerjenost v predmestja in nekdanje republikanske volivce, ki se jih bo morda dalo prepričati, naj zamenjajo barve, vsaj deloma pojasnjuje, zakaj je liberalni establišment še drugič zapored spregledal nevarnost, ki jo zanj predstavlja en in isti kandidat, torej Sanders. Drugi razlog je v tem, da je levo krilo stranke razvilo svojo politično organizacijo in svoje pristope k političnemu delu. Morda najpomembnejša je vzpostavitev svojih virov financiranja in sicer prek majhnih donacij. Bazen teh malih donatorjev se je predvsem skozi prvo Sandersovo kandidaturo tako povečal, da se lahko kosa s tradicionalnimi bogatimi donatorji.

Poleg tega je do velike ločitve med stranko in levim krilom prišlo tudi pri rekrutiranju novih kadrov. Ta proces je pospešil establišment stranke same, ki na primer ni želel sodelovati z marketinškimi podjetji, ki so delala za kandidate, ki so poskušali izzvati trenutne strankine predstavnike na primarnih volitvah. 

Večina ljudi, ki se odločijo za to, da bodo poskusili delati v politično kampanjo, vidi to kot odskočno desko za nadaljnjo kariero, tudi če ob tem iskreno verjamejo v svojega kandidata. Motor kampanje Bernieja Sandersa in njemu sorodnih kandidatov za manj pomembne položaje je nova generacija političnih aktivistov, ki vidijo v svojem delu pot k spremembi svojega materialnega položaja in družbe.

Sanders je trenutno v dobrem položaju, da postane demokratski predsedniški kandidat. Veliko je odvisno od rezultata nekaj prvih primarnih volitev, ki se začnejo čez slab teden v Iowi. Poti nazaj v normalnost ni.