GRADNJA IZRAELSKE STRATEGIJE GRADNJE NASELBIN

Gradnja judovskih naselbin na palestinskem ozemlju je od šestdnevne vojne leta 1967 in okupiranju palestinskih območij ključno sredstvo izraelskega kolonialnega projekta. Znaten zagon so naselbine dobile v 90-ih od mirovnih sporazumov v Oslu, ko je pričelo njihovo število eksponentno naraščati. V zadnjem mesecu pa Izrael tudi uradno stopnjuje gradnjo judovskih naselbin na okupiranih palestinskih območjih.

Parlament bo v kratkem namreč glasoval o sprejemu zakona, ki bi legaliziral približno 4000 že zgrajenih bivališč v naselbinah. Prav tako je vlada nedavno potrdila gradnjo nadaljnjih 2500 bivališč na okupiranem Zahodnem bregu, izraelska občinska oblast v Jeruzalemu pa je sprejela gradnjo dodatnih 500 izraelskih domov v vzhodnem in domnevno palestinskem Jeruzalemu.

Kot so opomnili nedavni protesti in dogajanje v beduinski vasi Umm al Hiran, pa medtem Izrael za namene večanja obsega gradnje hkrati sistematično uničuje palestinske domove. Leta 1956 v dotično vas nasilno priseljenim prebivalcem je bila pred dobrim letom s strani izraelskega sodišča razsojena možna preselitev in podrtje njihovih domov. Leta 1963 je vlada večino zemlje za kmetijsko obdelavo prenesla na Judovski nacionalni sklad, ki je pod pretvezo okoljevarstva krčil zemljo prebivalcem. Toliko dotična vas predstavlja tudi širšo situacijo mnoštva notranje razseljenih Palestincev od ustanovitve države Izrael. Ta pa jim skuša sedaj dodatno omejiti dostop do zemlje. Vas je prav tako pravno nepriznana, kar pomeni manko infrastrukturne oskrbe, ob morebitnih spopadih pa tudi odsotnost nudenja varnosti pred izstrelki. Četudi je vas znotraj Izraela in so metode preseljevanj relativno mehkejše, pa je del iste izraelske taktike. Tudi podiranje palestinskih bivališč je namreč naraslo. V prvih desetih mesecih prejšnjega leta se je v primerjavi s predprejšnjim letom 2015 podvojilo.

Odobritev novih naselbin na Zahodnem bregu je izraelski obrambni minister Avigdor Lierberman evfemistično utemeljil kot odziv na stanovanjske potrebe. A vendarle je bolj kot zasledovanje stanovanjske politike gradnja naselbin za Izrael vojaška strategija, katere cilj je pridobiti palestinska ozemlja brez Palestincev in s fragmentacijo palestinskega ozemlja onemogočiti možnost vzpostavitve suverene palestinske države. Kot sredstvo sedaj permanentne vojne pa je bistveno etiketiranje s teroristom. Uboj Palestinca v zgoraj omenjeni beduinski vasi in protesti, ki so zaradi tega odjeknili, je bilo s strani izraelskih oblasti namreč kaj hitro normalizirano skozi obtožbe, da obstajajo indici za njegovo povezanost z Islamsko državo. Toliko je konflikt med Izraelom in Palestino v središču globalizacijskih procesov, ki z onaniranjem nad varnostjo in grožnjo pred terorizmom botruje na primer prepovedi vstopa muslimanov v ZDA.

Medtem ko je gradnja naselbin do 80-ih let prejšnjega stoletja potekala v večji meri od spodaj navzgor, kjer so bile v ospredju religijsko narodnjaške organizacije z bolj tiho podporo države, so naselbine kasneje postale tudi državno centralizirane. S tem in z vzpostavitvijo civilne administracije so vidni tudi prvi zametki normaliziranja izraelske okupacije preko birokratskih postopkov in diskurza o varnosti. Temu lasten princip menedžiranja konflikta je hkrati vodil do globlje internalizacije sovražnika, ki sedaj v večji meri nastopa kot notranji. K temu so sicer prispevali tudi drugi politični in ekonomski razlogi, a bomo ostali na deskriptivni ravni za te primere bistvenih učinkov globalizacije, ki je v svojem deklariranem podiranju zidov proizvedla ravno nasprotno: njihovo brstenje. Utelešenje tega je nenazadnje videti tudi v gradnji izraelskega zidu.

Vpliv vse večjega pronicanja diskurza varnosti je zaslediti tudi v utemeljevanju uničenja palestinskih domov. Poleg administrativnih in pravnih razlogov Izrael na okupiranih teritorijih v zadnjih letih navaja tudi preventivno varnostne razloge. Naslanjajoč se na stare kolonialne britanske pravne regulacije iz leta 1945, izraelska država z zeleno lučjo višjega sodišča namreč prakticira kazensko podiranje domov. Tovrstno podiranje domov je sledeč preventivni logiki namenjeno kolektivnemu kaznovanju svojcev in znancev Palestinca, ki je bil vpleten ali je osumljen vpletenosti v nasilna dejanja zoper izraelske prebivalce.

Zaradi neučinkovitosti zaželenega preventivnega učinka po odvračanju Palestincev od omenjenih dejanj je Izrael leta 2005 z morebitnimi izjemami sicer opustil to prakso, a jo je leta 2014 znova pričel s pridom uporabljati. Ponovno je bila uvedena po domnevni ugrabitvi treh izraelskih najstnikov, ki je bila povod za operacije na Zahodnem bregu in v Gazi. Kljub namenski uporabi disproporcionalne sile nad civilisti in bojevniki v napadu na Gazo je uspešna kampanja in uporaba spletnih socialnih omrežij in medijev privedla do višanja podpore desnici in resentimentu zoper Palestince. Odsev te tendence je nenazadnje tudi trenutna vlada, ki zaradi močnih desnih elementov pritiska na premierja Benjamina Netanjahuja h gradnji naselbin.

Poleg notranjepolitičnih pogojev in globalizacijskih procesov pa je stopnjevanje gradnje sedaj nastopilo predvsem zaradi prevzema mandata Donalda Trumpa. K financiranju organizacij, ki gradijo naselbine, sta namreč prispevala tako novi izraelski veleposlanik David Friedman kot Trumpov zet in politični svetovalec Jared Kushner. Trump je prav tako s telefonskim klicem egiptovskega predsednika Fatah el-Sisija posegel k sprejetju resolucije za ustavitev gradnje nezakonitih naselbin v Organizaciji združenih narodov. Predlagano resolucijo je po klicu Egipt umaknil, četudi je bila kasneje predlagana s strani drugih držav članic in nato sprejeta.

Sprejetje resolucije je omogočila odločitev ZDA, da ne sproži veta. Zaradi grajenja javne podobe takrat odhajajočega predsednika Obame so bile ZDA tokrat pri glasovanju le vzdržane. Dosedajšnje resolucije, ki so obsojale izraelsko kršenje mednarodnega prava, niso prišle na spregled v Varnostem svetu OZN, ker so ZDA z vetom ščitile zaveznico, ključno za uveljavljanje njenih interesov na Bližnjem vzhodu. Spomnimo, da so ZDA lani z Izraelom sklenile dogovor, v katerem mu namenjajo 3,8 milijarde dolarjev letne vojaške pomoči v nadaljnjih desetih letih. Pobude generalne skupščine, ki je napram državam globalnega jedra v varnostnemu svetu prepustna za interese perifernih držav, so tako ostale neme. Kljub temu tudi tokratna resolucija ne obvezuje k materialnim ukrepom.

Izrael medtem uspešno razvija tehnologijo za omogočanje učinkovitejšega nadzora nad civilnim prebivalstvom ter vojaško tehnologijo, kot so droni, kar se nato znatno prodaja in uvaža tudi v druga oborožena konfliktna žarišča širom sveta. Ob tovrstnih globalizacijskih procesih je v luči nastale geopolitične situacije, notranjepolitičnih izraelskih razmer in uporabe urbanističnih mikro taktik sprejetje resolucije vprašljivo velik korak v omejevanju stopnjevanja izraelske okupacije in gradnje naselbin.