HITREJE, VIŠJE, MOČNEJE, DRAŽJE

Mednarodni olimpijski komite, krajše MOK, je letos spremenil prakso in razglasil gostitelja poletnih olimpijskih iger za leto 2024 in 2028 hkrati. Od petih vloženih kandidatur za igre 2024, sta na koncu ostali le dve, in sicer Pariz in Los Angeles. Potem, ko je slednji v zameno za boljšo pogodbo z MOK-om pristal na letnico 2028, bo francoska prestolnica natanko stoletje po prvi, gostila svojo drugo olimpijado. Kljub temu, da sta zmagovalni kandidaturi znani že od julija, se je MOK-u vseeno zdelo potrebno imeti dvourno ceremonijo na zasedanju v Peruju, kjer so medijem in svetu sporočili že znano.

Od samega začetka so interes za organizacijo tekmovanja izkazali v številnih državah sveta, a večinoma po ocenitvi stroškov kaj kmalu umaknili kandidaturo. Najdlje v procesu pridobitve iger so se poleg zmagovalk držali Hamburg, Rim in Budimpešta. Izvolitev županje Virginie Raggi iz populističnega Gibanja petih zvezd je pomenilo konec rimske kandidature, v Hamburgu je za to poskrbelo 51 odstotkov volilcev na referendumu, uspešno zbiranje podpisov za glas ljudstva pa je bilo dovolj, da so od kandidature odstopili tudi na Madžarskem.

Ameriški športni ekonomist Andrew Zimbalist v knjigi Circus Maximus iz leta 2015 označi vsako organizacijo največjih športnih dogodkov kot so olimpijske igre ali svetovno prvenstvo v nogometu, za ekonomsko neupravičene v trenutnih razmerah in okvirih. Zadnje poletne olimpijske igre, ki so prinesle ekonomski dobiček mestu gostitelju so bile tiste v Atlanti pred 21-imi leti. Za Atlanto 96 so sledili Sydney, Atene, Peking, London in Rio de Janeiro, vse s proračunskim primanjkljajem. Predvsem na primeru slednjega je neposredno viden strošek vzdrževanja milijardnih naložb, ki so kratkoročno spodbudile lokalno gospodarstvo, za sabo pa pustile prazne stadione in razpadajočo infrastrukturo, ki jo Rio in pešajoče brazilsko gospodarstvo nista zmožna vzdrževati.

Po raziskavi z oxfordške univerze stroški organizacije poletnih olimpijskih iger v povprečju presežejo prvotne ocene za kar 156 odstotkov. Rekord v tem aspektu drži Montreal 76, ki je kar 720-odstotno inflacijo stroškov odplačal šele tri desetletja kasneje. Da ta trend še vedno velja potrjujeta bližajoči se olimpijadi; v južnokorejskem Pjongčangu so se predvideni stroški za zimske igre leta 2018 podvojili, enako pa lahko rečemo tudi za poletne igre v Tokiu 2020.

Vendarle pa Zimbalist tudi sam priznava, da obstajajo izjeme k tem pravilom in ena od njih naj bil v manjši meri Pariz, še toliko bolj pa Los Angeles, ki je nenazadnje gostil dobičkonosne igre 84-ega. Razlog za to tiči v dejstvu, da Los Angeles že ima praktično celotno potrebno infrastrukturo zgrajeno in v uporabi in bi bil zato končni račun znatno nižji. A proračunski deficit oziroma suficit povesta le eno stran zgodbe.

Gradbena dela in posledični negativni ekološki vplivi, razselitve ter gentrifikacija naselij, militarizacija policijskih enot in širitve njihovih pooblastil, izkoriščanje delavcev na kratkoročnih pogodbah, preusmeritev mestnih sredstev, kjer imajo olimpijski projekti prioriteto in tako dalje. To so pojavi, ki so stalnica vsakih iger, vključno s tistimi, ki so bile označene kot uspešne. Pri tem tudi Los Angeles kot primer najboljšega olimpijskega scenarija ne bo izjema, kot tudi leta ‘84 ni bil.

Zanimanje za organizacijo iger globalno upada, a kljub temu se MOK še ni rabil soočiti s situacijo, ko bi moral sam iskati gostitelja. Pod pritiskom javnosti in mest kandidatk je MOK sicer sprožil tako imenovano Agendo 2020, ki naj bi olajšala breme mestom. Ta načrt predvideva par izboljšav, in sicer večje upoštevanje ekonomskih, družbenih in ekoloških dejavnikov pri izbiri gostitelja in bolj pošteno delitev dobičkov med MOK in mesti. Koliko se bo MOK, tradicionalno zelo netransparentna in nedemokratična institucija držala ohlapno definiranih priporočil, bomo šele videli.

Napovedana inflacija športov in dogodkov ter s tem udeležencev v Agendi ni izpostavljena, kljub temu da ravno ta vsakega novega gostitelja dodatno obremeni, dobičke pa večinoma kuje MOK. Dobiček iz naraščajočih cen pravic za televizijske prenose tako bolj kot pri mestnih oblasteh konča v Lozani, kjer je sedež komiteja. Za primer, v Barceloni leta ‘92 je 70 odstotkov dobička obdržalo mesto, Rio de Janeiro je lani obdržal le slabo tretjino. Za same igre so kakopak dali 13,2 milijarde evrov, MOK pa je prispeval le poldrugo milijardo.

MOK v takšnem vedenju ni sam. Brazilija, prav tako gostiteljica svetovnega prvenstva v nogometu par let pred olimpijado, je po nekaterih ocenah ostala prikrajšana za davke v višini 250 milijonov evrov, ki jih krovna nogometna organizacija FIFA in njeni mednarodni korporativni partnerji niso bili zavezani plačati. Protesti na ulicah Brazilije so poskrbeli, da je vsaj nekaj tega denarja prešlo nazaj k mestnim oblastem, podobno manjšo zmago so dosegli protestniki v času olimpijade v Londonu, kjer so nekatere korporacije pod pritiskom javnosti odstopile od zagotovljenih davčnih olajšav.

MOK bo vendarle očitno prisiljen v reforme, če se želi v prihodnje izogniti črnemu scenariju. Tako so se pomanjkanjem interesentov pri MOK-u soočili tudi pri izbiri gostitelja za zimske igre 2022, ki jih je dobil Peking v boju z edinim rivalom, kazahstanskim Almatijem. Ob statusu quo se zdi, da bodo še edini kandidati najbogatejša in največja mesta na Zahodu ter avtokratske diktature. Ne da te kaj posebej motijo MOK, FIFO in ostale podobne organizacije.

Nemiri v Ciudad de Mexicu 68, teroristični napad v Munchenu 72, enormni dolgovi Montreala 76, so MOK konec sedemdesetih pripeljali že do točke, ko organizacija iger več ni bila politično privlačna opcija. Takratni odgovor MOK-a je bil odpiranje olimpijskih iger globalnem kapitalu, ki je vsaj za nekaj naslednjih edicij ponudil vzdržen ekonomski model. Ta model več ne deluje, kar pa lahko MOK skrbi še bolj je, da tudi šarm iger deluje vse manj na prebivalce mest gostiteljic, ki vse bolj pogosto in vse glasneje nasprotujejo olimpijadam v takšni obliki.

Naslednja reforma bo morala biti več kot izključno ekonomske narave. Agenda 2020 je majhen korak v pravo smer, a za večje spremembe bo potrebna reforma pri glavi smrdeče ribe, to je Mednarodnem olimpijskem komiteju. K temu pa ga lahko prisilijo izključno mesta sama oziroma bolj natančno, njihovi prebivalci.