Hojskanje

Čeprav imajo celo najbolj godrnjavi med nami kakšno osebo ali dve, s katero kontakt je življenje in, četudi imamo ljudje cel repertoar potreb, ki jih zadovoljimo lahko samo v družbi, prevladujoča drža te dni ostaja, da vprašanje zajezitve epidemije v največji meri sloni na posameznikovem osamevanju.  

Ne veš, kako se prisiliti, da ostaneš doma? “Pobrij si obrvi!”, se glasi nek slab meme nekega internetnega patrolerja resnice. Socialna omrežja so vas še pred kratkim speljevala stran od pristnega človeškega stika, a nič več. Ob “socialnem distanciranju” je stik preko teh, nekdanjih družbenih odtujevalcev, edini pravilni in celo – zaželen.

Če ste pa nevzdržno osamljeni, je problem verjetno v vas samih. Dajte se v tem času, ki vam je, v bistvu, kakor dan, odpeljati po poteh laične samopsihoanalize. Po možnosti s kakšno uspešnico samopomoči. Naučite uživati v svoji lastni družbi. Po tem pa pokličite nekoga, ki ga že dolgo niste. Naj nas virus zbliža. 

Tako kot druženje tudi transparentni demokratski protokoli niso trenutno v vašem interesu. Vlada ima polne roke nujnih ukrepov, ti so pa po potrebi podani s strani organov, ki za to sploh nimajo pravne podlage. Zakon o nalezljivih boleznih - ZNB – v 37. členu daje pooblastilo ministrstvu za zdravje, da sprejema nekatere izredne ukrepe v boju proti širjenju nalezljivih bolezni, ki so opisani v 39. členu. Pred primopredajo poslov je takratni minister za zdravje Aleš Šabeder sprejel vse uredbe iz omenjenih členov, nova vlada pa je po prihodu na oblast kar sama sprejela vseh 18 odlokov za potrebe zajezitve epidemije. Vlada je zatrdila, da pooblastila za sprejemanje takšnih nujnih ukrepov temeljijo na 2. in 20. členu Zakona o Vladi Republike Slovenije. Drugi člen daje vladi pooblastilo za sprejem odlokov in drugih aktov v skladu z obstoječimi zakoni in ne razveljavlja lex specialis ZNB-ja, ki edino MZ-ju daje pooblastilo za sprejem nujnih odlokov med epidemijami.

Po novem izvršilno in zakonodajno telo, vlada, je tako na podlagi 39. člena odločila, da bo izselila stanovalce iz študentskih domovov z manj kot 12-urnim odpovednim rokom, pri tem pa ni ponudila nobene alternativne možnosti nastanitve. Omenjeni člen ZNB-ja sicer daje samo možnost prepovedi javnih zborovanj. Prav po isti pravni podlagi se je interpretacijsko domišljav vladar odločil, da lahko šole, univerze in celo študentska stanovanja uporabljajo za “izvajanje nalog, povezanih z omejevanjem epidemije”. A beer pong v kleti študentskega doma bi bil med manj nenavadnimi vladnimi ukrepi zajezitvene strategije. 

Od 24. marca že pokojni Krizni štab sploh ni imel nikakršne pravne podlage za obstoj, kaj šele, da legitimno zadržuje ljudstvo doma. Vlada sprejela zakon, s katerim je prekinila večino rokov v upravnih postopkih, vključno s tistim po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja. Isti člen, na katerega se je vlada sklicevala, da utemelji lastno pristojnost sprejemanja nujnih odredb ZNB-ja, namreč 20. člen Zakona o Vladi RS, v celoti ureja postopek, ki ga je treba upoštevati v nujnih primerih. Tam so jasno opredeljeni javni organi, ki naj bi bili vključeni v reševanje krize, odnosi med njimi in njihove pristojnosti. 

Ne samo, da je vlada uspela poskrbeti za zakon, s katerim si je do septembra zagotovila popoln nadzor nad proračunom; pod pretvezo nujnosti se nadzoru tudi izmika. Zavod za blagovne rezerve je naročil “nabave zaščitnih sredstev COVID-19” v višini 129,2 milijona evrov mimo sicer običajnega postopka javnega naročanja. V naročilih, katerih pogodbe so javnosti nedostopne, je 70 odstotkov poslov dobilo le pet ponudnikov, največ med njimi podjetje Acron, ki se ukvarja z distrubucijo pisarniške galanterije in modnih izdelkov, podjetju Public Digital Infrastructure, ki je v lasti Joca Pečečnika in je sicer ponudnik samopostrežnih terminalov. Podjetje Xan-max se pa primarno ukvarja s prodajo naravnega soka iz mangostina. Čeprav leta 2020 organizacija e-tiskovk ni nepremostljiva logistična ovira, novinarji trenutno vladi ne morejo neposredno postavljati podvprašanj o tovrstnih potezah. Kot je v prvi polovici dvajsetega stoletja dejal pravnik Justice Brandeis: če vlada postane zakonodajalec, vzgaja nespoštovanje zakona, vabi vsakega človeka, naj postane zakon sam sebi.

Oteženo novinarsko delo ni primarni razlog informativne zmede. Pripomorejo tudi protislovna “dejstva”. Na korona-informativnem listku, ki ste ga po pošti prejeli minuli mesec, je bila množična uporaba mask odsvetovana, sedaj pa je nošnja teh za rajo obvezna. Če vas slabi memi ali obsodbe, da ne morete sami s samo, ne zadržujejo doma, vam ni pomoči. Če vam je družba toliko nujna, ste pač - ljudomrzec. Ostani doma, a vendar dihaj svež zrak v naravnem okolju lastne občine, ob tem pa pazi, da ne bo kakšnega zvitega gležnja, ker s tem motiš delo zdravnikov. 

Pogosto se pozabi, da je prostor, v katerem lahko disciplinirate posamezno telo za voljo ohranitve kolektivnega, privilegij. Patruljiranje po socialnih omrežjih iz postelje prav tako. To, da si med poskusom izboljševanja soljudi lahko privoščite hrano, tudi. Privilegij je tudi sam tehnološki pripomoček, s katerega izvajate svojo spletno patruljo karanja neubogljivih članov družbe. Ti vojaki vsesplošne pravilnosti in razsodnosti delajo celo več, kot vsak izmed nas mora. Čeprav nekateri srečneži občutek boleče nemoči lahko kompenzirajo z aktivno družbeno neaktivnostjo, si vsi ne morejo kar zlahka privoščiti te “male, a velike žrtve za človeštvo”. Med našim vsakdanjim življenjem in vsakdanjim življenjem nekoga drugega je prepad, ki ga ne moremo niti zaznati.. Socialne zapovedi, kje naj ostanemo ali kam naj gremo, če že nismo tam, niso primer družbenega aktivizma, temveč represije.  Svoboda gibanja je temeljna človekova pravica, formalno - pravica prvega reda. 

Ljudi iz skupnega gospodinjstva pogosto tudi niso izvor ljubezni in varnosti, pač pa ravno nasprotno, še posebej, če si jih ne moremo izbrati. Čas brez socialnih odnosov s subjektivno pomembnimi ljudmi je pa lahko podoben smrti, od katere ravno kolektivno bežimo. 

Ni jasno, kako izgleda spletni pouk v družinah, kjer nimajo tehnologije za tovrstni način spremljanja pouka. Ali pa tam, kjer nihče v skupnem gospodinjstvu ne razume jezika, v katerem pouk poteka in je neverbalna komunikacija ključna za delno razumevanje. “Dejstva”, ki so v protislovju, sprožajo družbeno negotovost, nevarnejšo od tiste, ki jo vsebuje graje vredna kava na klopci z nekom, s komer, pač, ne stojiš meter pa pol narazen.  Za voljo prividne večje varnosti se tako pričakuje, da se človek ne obnaša v skladu z bistvom tega, kar ga dela človeka. 

Čeprav bi naj bil odgovor skupne “zdrave pameti” preprost in se ga da povzeti v “ostani doma”, se arbitrarnost tega kaže na obrobju družbe; brezdomci in migranti očitno lahko še vedno zborujejo. Ljubljanski župan Zoran Janković tako veselo sporoča, da je začasno predal starinsko hišo na Rimski ulici s 345 kvadratnimi metri v upravljanje društvu Kralji ulice. Uporabni sta dve nadstropji, tam je 20 zložljivih postelj, voda, elektrika in ogrevanje. Za čistočo, še dodaja, bodo pa kar sami poskrbeli. Tako bo najsrečnejših 20 Kraljev ulice v prostoru, ki ga lahko župan z lahkoto “preda”, kršilo prepoved zbiranja. Prostori, kjer bi lahko bili tudi v času brez virusov, kot kaže, obstajajo. Gradbeniškega dela tudi ni nujno opravljati, a vendar gradbeni delavci - nepobritih ali pobritih obrvi - ne bodo ostajali doma. Če bodo s kom spregovorili na cesti, bo kakšen cestni patruljerček prepoznal njegovo neljubezen do soljudi in pomanjkanje družbene odgovornosti. Za njih ne bo zahvaljevanja in ploskanja, ker pač - samo opravljajo svoje delo. Res pa je, da ne bodo dobili virtualnih jabolk navdiha od Boruta Pahorja. Vsaj to.