Johan, John ali Juan?

Časopise in spletna občila v Združenih državah Amerike te dni polni nova nomenklaturna razprava. V sredini te razprave se je znašla novinka v ameriškem kongresu, demokratska predstavnica Alexandria Ocasio-Cortez. Na twitterju je namreč zapisala, da ZDA na svoji južni meji vzpostavljajo koncentracijska taborišča za migrante iz Latinske Amerike. Na sporočilo so se burno odzvali vsi vidnejši predstavniki republikanske stranke in nekateri demokratski kolegi kongresnice, češ da je takšna primerjava nespoštljiva. Zanimivo ob tem je, da je bil njihov ugovor usmerjen predvsem v izbiro izraza za taborišča in ne v kritiko razmer, v katerih ljudje v njih živijo.

Glavni očitek je tako nespoštovanje zgodivne trpljenja Judov v koncentracijskih taboriščih nacistične Nemčije, ob čemer ni jasno, zakaj je koncept koncetracijskega taborišča rezerviran za ta specifičen zgodovinski dogodek. Na prvem mestu takšnim ozkim razumevanjem termina nasprotuje večina slovarjev in podobnih izrazoslovnih pripomočkov. Ti koncentracijska taborišča definirajo kot taborišča, kjer se v slabih razmerah z oboroženo stražo kopiči večje število beguncev, političnih ali verskih nasprotnikov in vojnih ujetnikov. 

Seveda na tem mestu ne moremo trditi, da imajo rigidni jezikoslovski pripomočki primat nad pomenom oziroma slogovno in politično zaznamovanostjo besed. Ravno ta naj bi bila pri komentarju Ocasio-Cortezove najbolj problematična. Z izenačenjem begunskih centrov je, po besedah njenih kritikov, razvrednotila spomin na holokavst in vlado predsednika Donalda Trumpa izenačila z nacistično Nemčijo. Če odmislimo dejstvo, da podpornike predsednika skrbi slovarska definicija vladnih politik, nam ostane vprašanje monopola nad rabo besede koncetracijska taborišča.

Po mnenju konservativne skupine The Republican Jewish Coalition se lahko izraz rabi izključno za trpljenje in pomor šestih milijonov Judov med drugo svetovno vojno. Kakršnakoli druga raba izraza je nespoštljiva in blati zgodovino trpljenja Judovskega naroda. Taborišča, ki so bila stalna praksa kolonialnih oblasti v Afriki, iztrebljevalne politike Japonske vojske na Kitajskem in ameriška nastanitev domorodcev na Filipinih pač niso dovolj hude kršitve človekovih pravic, da bi si zaslužile izraz koncentracijska taborišča.

Ob celotni razpravi najbolj bode v oči dejstvo, da praktično nihče od kritikov izraza ne nasprotuje poročilom o stanju ljudi v omenjenih taboriščih. Večkratna opozorila človekoljubnih organizacij, da nastanjeni v njih nimajo osnovnih življenjskih potrebščin za preživetje in temeljno higieno, so pri varuhih ameriške meje naletela na gluha ušesa. Ob tem si zagovorniki taborišč vedno znova izmišljajo nove minimalne standarde, do katerih so po njihovem nezakoniti migranti upravičeni. Zobna ščetka, milo, hrana, dostop do stranišča in plenic za dojenčke ter ležišča so vse nepotrebno udobje, ki si ga ti kriminalci pač ne zaslužijo.

V ozadju celotnega nomenklaturnega političnega spektakla, ki se odvija pred našimi očmi, seveda poteka mrzlična bitka za dobiček, ki je stalnica ameriške politične scene. Medtem ko se elite na twitterju prepirajo o tem, ali lahko ženske shajajo tudi brez tamponov, korporacije, ki upravljajo z omenjenimi taborišči, pridno vlagajo v gradnjo novih kapacitet. Vlada ZDA namreč za vsakega zaprtega begunca plača do 750 dolarjev na dan, največ za otroke pod 12 letom. Ekonomska računica je ob prej omenjenih standardih oskrbe seveda jasna in begunska središča se hitro spreminjajo v najbolj dobičkonosna podjetja v državi.

Ponovno spremljamo tip političnega diskurza, ki je predsedniku Trumpu pomagal zmagati na volitvah. Substantivna in pomembna vprašanja se reducira na enostavno ideološko in identitetno obmetavanje z blatom, ki bolj kot reševanju težav služi političnemu samozadovoljevanju podpornikov obeh strani. To omogoča zagovarjanje vedno hujših politik na obeh straneh, saj je vsebinska razprava sekundarnega pomena nasproti ideološkemu navijanju za svojo ekipo. Medtem pa zasebni sektor nestrinjanje in politične zastoje brez težav izkorišča za lastno okoriščanje in večanje vpliva v družbi.

Medijski stroj ustvarjanja ideološko nabitega identitetnega političnega diskurza smo lahko v akciji spremljali ob nedavni prvi debati demokratskih kandidatov za predsednika. Že sam format tako imenovane debate onemogoča kakršnokoli resno razpravo in je namenjen kratkim, sočnim, praznim izjavam za lažjo medijsko reprodukcijo. Kandidati imajo na voljo 30 ali 60 sekund za odgovor, večkrat pa jih pozovejo k tako imenovanemu ‘Down the line’ krogu odgovorov, v katerem morajo na dano vprašanje odgovoriti z eno ali dvema besedama.

Debati seveda sledijo horde političnih analitikov in tako imenovanih strokovnjakov, ki nastope posameznih kandidatov malodane točkujejo in razlgasijo zmagovalce. Povsem pričakovano so ‘zmagali’ kandidati z največ zabavnimi in napadalnimi odzivi in stavki v privlačni španščini. Kandidate, ki so poskušali predstaviti daljše, bolj razvite politične ideje, so označili za dolgočasne in dolgovezne. Edino pravo presenečenje debat je bila relativno slaba ocena nastopa sicer karizmatičnega in zabavnega nekdanjega podpredsednika in do zdaj favorita za nominacijo Joa Bidena. Televizijsko debato so morali tokrat zaradi izjemnega števila kandidatov, zaenkrat jih je v igri še dvajset, razdeliti na dva večera. Mnogi v demokratski bazi namreč zaradi izjemne nepriljubljenosti trenutnega predsednika, podobno kot pred štirimi leti republikanci z Obamo, vidijo priložnost v preboju na najvišjo funkcijo v državi.

Prav vseh dvajset kandidatov se je strinjalo, da je ključna naloga demokratske stranke in ameriških volivcev leta 2020 odstraniti predsednika Trumpa. Če smo pred štirimi leti v republikanski stranki spremljali politično klanje in vsesplošno žaljenje, je tokratna demokratska konkurenca veliko bolj složna. Kandidati so na debati predvsem gradili svojo politično identiteto in niso prehudo napadali napak in hib svojih nasprotnikov. Seveda, kot že omenjeno, to ne pomeni, da je bila debata vsebinska, saj smo poslušali predvsem bolj ali manj uspešne poskuse poistovetenja z določenimi ideološkimi in etničnimi skupinami, ki sestavljajo volilno telo stranke.

Celotno atmosfero debate in politična sporočila demokratov preveva nekakšno slepo zaupanje, da bodo v naslednjih volitvah premagali trenutnega predsednika. A napovedi za ponovno izvolitev predsednika Trumpa so se po debati, medtem ko so se analitiki prepirali o tem, kdo je bil v razpravi najbolj ognjevit, potihoma izboljšale. Napovedi, da bo lahko ponovil zmago iz leta 2016, so sicer še vedno precej neugodne, a še nikoli niso bile tako dobre kot neposredno po debati. Demokratski podporniki sicer te številke pripisujejo predvsem slabi predstavi dosedanjega favorita za nominacijo Bidena in dejstvu, da predsedniku Trump še ni bilo treba zagovarjati svojih odločitev, ker nima nasprotnika v lastni stranki. A če demokrati želijo prevzeti predsedovanje naslednje leto, bodo morali možnosti sedanjega predsednika, da ponovno zmaga volitve, vzeti resneje.

Ista odmaknjenost in neupoštevanje velikega dela ameriške javnosti, ki jih je stala zadnje volitve, jih lahko ponovno pokoplje naslednje leto. Srčika tega vprašanja je ravno razlika med identitetnim diskurzom in vsebinsko politično razpravo, ki je v ozadju vprašanja o koncentracijskih taboriščih. Demokrati zadnjih volitev niso izgubili na substantivnih vprašanjih, ampak na vprašanjih rase, vere in politične ideologije. Ker nič ne kaže na kakršnokoli spremembo, se diskurzivna narava demokratičnega političnega procesa spreminja v enostavno tekmo številk in mobilizacije volilnega telesa. Zgodovinsko so v tem tako glede oblikovanja ugodne voililne zakonodaje kot mobilizacije volilcev uspešnjejši Republikanci.