Kaj pa levica?

V slovenskih tiskovinah je bilo v preteklih dneh zapaziti nekaj člankov, ki so se ukvarjali z združevanjem koalicije Združena levica v enotno stranko in s politično dinamiko v posameznih entitetah omenjene koalicije. Odzivi na spletnih socialnih omrežjih, ki so sledili člankom, so se v glavnem vrteli okrog razprtij v posameznih strankah, umanjkala pa je umestitev peripetij v širši kontekst. Vzporedno s tem se je v zadnjih dveh mesecih v politični in civilni sferi odprlo nekaj problematik, ki prav lahko služijo za lakmusov test leve politične opcije v Sloveniji. Današnji off komentar bo nekaj teh vzel v obravnavo in poskusil ravnanje nominalno najbolj leve politične opcije v oziru do posamezne problematike prikazati kot posledico notranjih procesov v stranki. V našem ožjem fokusu bo stranka Iniciativa za demokratični socializem, krajše IDS, ki se zaradi svoje velikosti pogosto dojema kot motor Združene levice.

Problematike, ki bodo predstavljale središče pričujočega komentarja, so: sprejemanje novele Zakona o tujcih, prihod investitorja Magna Steyr v občino Hoče - Slivnica ter medijski pogrom nad brezposelnimi zaradi težav pri iskanju agencijskih delavcev za tovarno Revoz. Vrednotenje odziva bo izhajalo iz predpostavke, da IDS še vedno za glavno organizacijsko načelo sprejema koncept stranka-gibanje. Povedano drugače, IDS razume, da družbene transformacije ni mogoče sprovesti zgolj skozi liberalnodemokratske predstavniške aparate. S komentarjem bomo tako na omenjenih primerih raziskovali, kje in zakaj, če sploh, prihaja do odklona od načel socialistov.

Začnimo z zakonom o tujcih. Argumentacija, ki jo je stranka IDS uporabljala v javnih občilih, je bila milo rečena neprepričljiva. Neprepričljiva predvsem zato, ker je bila vedno soočena z retoriko desnih političnih opcij. Ta je bila pričakovano socialno populistična in je uporabljala že znano formulo “najprej poskrbimo za naše”. Glasnik socialistov ni zmogel drugega kot sklicevanje na mednarodne konvencije in afirmacije iste azilne zakonodaje, ki v nekaterih aspektih sama povzroča podobne učinke kot novela Zakona o tujcih. A tudi pri tem ni bil najbolj prepričljiv, sploh če vzamemo v obzir, da je za ta aspekt argumentacije v večini primerov že poskrbela bodisi pravna stroka bodisi nevladne organizacije. Umanjkal je denimo aspekt, ki ga izpostavlja kolektiv Second Home, torej da gre za sistematično gonjo proti skupini ljudi, ki ima v slovenski zgodovini že več manifestacij, da gre za preusmerjanje pozornosti in poceni nabiranje političnih točk ter da bi morala vlada svoje napore usmeriti v integracijo in ustvarjanje možnosti za vse.

V primeru okoljsko spornih investicij Magne Steyr lahko sicer pohvalimo parlamentarne intervencije poslancev Združene levice in nekaterih članov IDS, ki so poleg ekološke spornosti projekta opozorili tudi na razlastninjenje okoliških kmetovalcev. Podobno intervencijo bi lahko pričakovali tudi v primeru medijske gonje proti brezposelnim na Dolenjskem, ki se niso odzvali na izkoriščevalski poziv agencij za posredovanje dela v nočnih izmenah v Revozu. Tisto, kar je umanjkalo pri obeh problematikah, pa je terenska prisotnost.

Zakaj torej IDS bodisi ni sposoben podati dobre argumentacije bodisi, če mu slednje uspe, ni sposoben izvajati akcij v tesnejšem sodelovanju s civilno družbo? IDS je na zadnjem svètu, glavnem organu med kongresoma, poleg zaprtja disciplinskega postopka proti Luki Mesecu razpravljal tudi o zamrznitvi lokalnih odborov Novo Mesto, Idrija, Maribor in Zasavje, pri čemer je slednji tudi bil zamrznjen. Gre torej za tiste dele stranke, ki v končni fazi skrbijo za terensko prisotnost te politične entitete. Zgodbi o disciplinski komisiji in zamrznitvi lokalnih odborov sta seveda povezani. Obe se gibljeta okrog neuspele konsolidacije članstva glede vprašanja združevanja koalicije Združena levica v stranko. Precejšen delež članov je namreč združitvi nasprotoval, nekateri lokalni odbori zaradi slabih izkušenj z aktivisti iz drugih članic koalicije, nekateri zato ker je bilo združevanje predvideno predvsem na ravni medijske pojavnosti in sodelovanja v poslanski skupini.

Vodstvo stranke pomislekov nikoli ni resno obravnavalo, z različnimi manevri, ki postali tudi predmet zgoraj omenjenega disciplinskega postopka, pa je poskusilo združitev izsiliti. Slednje je pripeljalo do resignacije velikega dela članstva - iz stranke so tako v nekaj krogih odšli “teoretiki”, lokalni odbori pa enostavno niso želeli več voliti delegatskih in koordinatorskih funkcij, na katerih je vztrajal center stranke. V stranki se zaradi zmanjšanja aktivnih članov vrši manj programske razprave, primanjkuje pa tudi tistih članov, ki so organsko vpeti v svoje okolje.

V naštetih omenjenih problematikah lahko zaradi opisanih procesov vidimo opuščanje načela stranka-gibanje. Dosledna izpeljava tega bi terjala odpiranje prostora in usklajevanje z že obstoječimi boji na tem področju, za kar je potrebna močna lokalna prisotnost in veliko vsebinske razprave. Poleg organizacijske pomoči na terenu je ena od možnosti odpiranje medijskega prostora za že aktivne iniciative. Zakaj torej ne bi poleg organizacijske pomoči na terenu, medijskega prostora odstopili različnim iniciativam, bodisi tistim, ki se ukvarjajo z begunci, bodisi kmetom, ki se jim obeta razlastninjenje. Iniciativa za demokratični socializem je namreč strukturno umeščena tako, da je mediji ne morajo prezreti.

Stranka IDS je zaradi vse večje vpetosti v aparate države, ki jim nudi tudi večino financiranja in možnost vzdrževanja profesionalnih kadrov, zapadla v strukturno logiko večine meščanskih strank. Te se obnašajo skorajda tržno, glavni orientir pa so jim raziskave javnega mnenja. Proces približevanja državnemu aparatu tako deluje na različnih ravneh. Na eni strani povzroči deradikalizacijo ideologije, na drugi strani pa gre za standardizacijo produkta, kot razumemo tudi npr. združevanje, utišanje frakcijskih bojev - potrošnik, pardon, volivec mora namreč dobiti celoto z lepo grafično podobo, ne pa nek proces večne konsolidacije.