Kako brati besedo dialog?

Tako imenovanih ključnih trenutkov za premik v izraelsko-palestinskem vprašanju je bilo v več kot pol stoletja od začetka sedanjega nevzdržnega stanja obilo in bližamo se še enemu od njih. Ob vsem spoštovanju do na dosedanjih izkušnjah utemeljene skepse pa za tega vendarle lahko rečemo, da je morda malce bolj ključen od mnogih do sedaj. Čez dva dni bo namreč vodja Palestinske osvobodilne organizacije in palestinski predsednik Mahmud Abas na zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov predložil resolucijo, s katero bo pozval članice tega vsesvetovnega organa, naj Palestini dodelijo status države nečlanice in ji s tem popravijo zgolj opazovalni status, ki ga ima sedaj PLO.

Palestina je bila kot država proglašena 15. novembra 1988, od takrat pa jo je priznalo že 132 držav. Slovenije ni med njimi. To pa je številka, ki Palestincem upravičeno vliva upanje, da bo njihova prošnja za razliko od tiste lani v Varnostnem svetu, ko so prosili za status države članice, uslišana. Navsezadnje bo dovolj, če dobi Palestina v Generalni skupščini navadno večino glasov. Ah, boste porekli, še en diplomatski korak v tem neskončnem maršu norosti. Morda, a ta korak pripelje Palestino med drugim do samega vhoda v Mednarodno kazensko sodišče. Status države nečlanice sicer ne pomeni samodejne možnosti sprožanja postopkov pred tem sodiščem, a ji na široko odpira vrata. To pa je nekaj, kar predvsem dve državi, Izrael in Združene države, obe nepodpisnici Rimskega statuta, s katerim se je to sodišče leta 1998 ustanovilo, močno moti. Proti sodišču so takrat glasovali še Kitajska, Irak, Libija, Katar in Jemen.

Kljub temu, da Izrael ni podpisnica Rimskega statuta in ne priznava pristojnosti Mednarodnega kazenskega sodišča, vlaga velike napore v to, da škodo, ki bi mu jo prizadela sprejeta palestinska resolucija, vsaj zmanjša, če je že ne more preprečiti. Sodišče je namreč ustanovljeno, da se ukvarja z vojnimi zločini, zločini proti človečnosti, genocidom in agresijo, Izraelu pa ne manjka dejanj, ki spadajo v vsaj tri od teh kategorij. Ker v Generalni skupščini pravica veta ne obstaja, mu hrbta ne moreta ščititi Združene države in Velika Britanija. Obe sta sicer izrazili nasprotovanje palestinski prošnji, zgolj še en simptom njune gnile zunanje politike.

Združene države tako svoje diplomatske napore vlagajo predvsem v omilitev vsebine resolucije in skušajo doseči, kar bi Izraelu za silo ustrezalo. Ta zahteva, da vsebuje palestinska prošnja nekaj samoizničujočih točk. Palestinci naj se tako zavežejo, da ne bodo zaprosili za članstvo v Mednarodnem kazenskem sodišču, resolucija naj vsebuje klavzulo, da gre zgolj za simbolično odločitev, ki Palestini ne dodeljuje suverenosti nad Zahodnim bregom, Gazo in vzhodnim Jeruzalemom, Izrael pa zahteva še vključitev palestinske zaveze k obnovitvi neposrednih pogajanj brez predpogojev. Podobne pogoje za pristanek na dvig palestinskega statusa v Združenih narodih postavlja tudi Velika Britanija, ena od glavnih, če ne kar glavni krivec, da je do osnovnega zapleta na Bližnjem vzhodu sploh prišlo.

Ravno v izraelski zahtevi po neposrednih pogajanjih pa se skriva vsa čarobnost sodobnega političnega marketinga. Kaj namreč zveni lepše kot „pogajanja med vpletenima stranema“ in to neposredna? Kaj je namreč za Izrael bolj koristno od nadaljevanja pogovorov na raznih ravneh, ki zgolj mečejo pesek v oči svetovne javnosti, medtem ko izraelski gradbeniki mešajo pesek za gradnjo novih judovskih naselbin na zasedenih ozemljih? Ko iz ust izraelskih, ameriških, evropskih in seveda tudi slovenskih politikov v kontekstu izraelsko-palestinskega vprašanja naslednjič slišite besedo dialog, jo tako nemudoma prevedite v monolog. Izraelski seveda. Razlog za vztrajanje zahodnega političnega vodstva na neposrednih pogajanjih se v glavni meri skriva v njegovi nepripravljenost na kakršenkoli resni pritisk na Izrael, obenem pa zahodnim politikom omogoča udobno kritje pred morebitnimi očitki površnih in nepoznavalskih medijev ter javnosti.

Izraz „neposredna pogajanja med Izraelom in Palestinci“ je močnejše orožje od tankov Merkava, česar se je palestinsko vodstvo, sicer brez prave demokratične legitimnosti, začelo zavedati šele pred kratkim. O čem in kako naj se namreč zapornik pogaja s svojim paznikom? Čas je, da se dialog, beri monolog, prelevi v multilog. Na kateri strani zgodovine bo Slovenija?