KAKOR JE MATI D’JALA

Slovenci bomo čez slabih ducat dni obeležili veleslavljeno obletnico, naša država bo namreč slavila častitljivih trideset let. V luči slavnostnih ceremonij, ki se bodo odvile na Kongresnem trgu, v Pahorjevi palači ali v kočevskih gozdovih, se nam ponuja ravno tako slavnostna priložnost, da podvomimo v svojo slovenskost in razrešimo simbolno vprašanje, kaj nas dela Slovence. Ne gre za vprašanje etničnosti ali jezikovne različnosti, osvetliti moramo identitetne simbole, ki nas vpokličejo v vlogo Slovenca, torej tiste simbole in njihov izvor, po katerih naj bi se razlikovali od drugih zamišljenih skupnosti, če se navežemo na Benedicta Andersona. 

Vsakodnevno nas naslavlja na desetine, če ne na stotine simbolov, obarvanih z nacionalizmom, ki nas opominjajo na našo narodno pripadnost in kolektivno zavest. Toda zatakne se ravno pri resnični avtentičnosti teh simbolov slovenstva. Slovenci smo namreč stoletja živeli v okviru političnih tvorb, ki še zdaleč niso bile etnično homogene, večina simbolov slovenstva pa izhaja prav iz teh zgodovinskih epoh, ko so naši predniki – Slovenci v nekoliko cankarjanski prispodobi hlapčevali drugim narodom. Tukaj naj iz obravnave izključimo simbol dotrajanih avtohtonističnih teoretikov: karantanskega panterja, ki ga politični vrh iz naftalina ne potegne z namenom interpelacije, pač pa provokacije. Je pa nedavno simbol nacionalne identitete v politične namene izkoristila slovenska veleposlanica v Romuniji Lea Stančič, ko si je na eni od protokolarnih dolžnosti nadela slovensko narodno nošo. V slovenskem parlamentu je dejanje nato posnemal poslanec Franc Breznik.

Začetki omenjene oprave segajo v 19. stoletje, v čas narodnoprebudnih gibanj. Širšo uporabo narodne noše so vpeljali maloštevilni etnično slovenski meščani. S to indigenizacijo slovenske kmečke kulture so želeli prebuditi kolektivno zavest, ki bi hipotetično vodila k prevzemu politične oblasti znotraj večetničnega Habsburškega imperija. Slovenska buržoazija je torej oblačilno kulturo izkoriščanega in obubožanega kmečkega prebivalstva, ki je takrat predstavljalo veliko večino tega, kar si danes predstavljamo pod besedo Slovenci, ponesla v politično polje. Nekaj podobnega se je zgodilo z narodnozabavno glasbo, ki so jo z zvoki izvorno nemških inštrumentov v svet popeljali Avseniki in Slaki, v prvih časopisih v slovenščini slavljeno kranjsko klobaso, in še bi lahko naštevali. Seveda snovalci prvih idej o samostojni Sloveniji narodne noše in kranjske klobase niso risali v svoje politične programe, a so z njimi posredno utrjevali idejo slovenstva ali, kot bi se izrazil britanski socialni psiholog Michael Billig, banalni nacionalizem. 

Je torej upravičeno, da se v postsocialistični centralizirani Sloveniji čutimo dolžne bujenja narodne zavesti ob prisotnosti simbolov, ki so jih manjšinski, dobro preskrbljeni meščani dobesedno odvzeli večinskemu delavskemu razredu in kmetom, da bi lažje udejanjili svoja politična nagnjenja? Res je, da so tako najlažje in najučinkoviteje sprožili proces narodne unifikacije, ki se je dokončno zaokrožila pred tridesetimi leti, a prav zato se lahko danes najprej sporečemo, prvič, zaradi legitimnosti uporabe simbolov identitete izkoriščanega kmečkega prebivalstva, in drugič, zaradi njihove izzvenelosti. 

Prvič, če identiteta Slovencev sloni na simbolih, ki so jih meščani iztrgali iz rok kmeta, moramo ustrezneje govoriti o generalizaciji kmečke snovne kulture za potrebe političnega združevanja in nikakor ne o slovenskosti ali narodnosti teh simbolov. Drugič, Slovenci že slabo stoletje nismo narod, ki bi se ukvarjal pretežno s kmetijstvom in svoje pridelke oddajal zato, da bi se obdržal nad pragom revščine ter ugodil zemljiškemu gospodu. Že od konca druge svetovne vojne ne hlapčujemo nobenemu imperialnemu dvoru, zaradi katerega bi bili nezmožni živeti neodvisno od potreb nadrejenega. Narodna noša, kranjska klobasa in narodnozabavna glasba pa še vedno nosijo pridevnike, ki posplošujejo njihovo rabo na celotno ozemlje današnje samostojne Slovenije in s tem izvršujejo vpoklic v vlogo zavednega Slovenca. 

Na tem mestu naj prizanesemo vsem tradicionalistom in ozaveščenim ljubiteljem kulturne dediščine. Nikakor ne zavračamo zgodovinskega pomena in tradicijske funkcije teh simbolov, ki so nedvomno oblikovali zavest slehernega prebivalca slovenskega predindustrijskega podeželja. A vpoklic oziroma interpelacija, ki jo opravijo ti simboli, je zgolj še spomin na obdobje, ko smo imeli kot narod omejene možnosti samoodločbe, izražanja v maternem jeziku, poleg tega pa smo se bili dolžni podrejati instanci monarhov.

Zdavnaj preteklo zgodovino na stran pa je današnja raba teh simbolov identitete ob neupravičenosti in izzvenelosti tudi neučinkovita. Pri tistih levo od sredine sproži posmeh, pri tistih na desni se prelevi v obrambni mehanizem; kot posledica polarizacije današnjih meščanov in tistih, ki se še niso prepustili dokončni urbanizaciji, ali teh, ki instrumentalizirajo s simboli pretekle zgodovine.