Kje so protestniki?

To ne bo komentar, poln obtoževanja obče javnosti, ker se le-ta ni dvignila ob obisku ameriškega predsednika Georga Busha v Deželi. Je pa vredno poiskati razloge za dejstvo, da večji protesti niso niti napovedani, kaj šele, da bodo obiskani oziroma bili udeleženi v tolikšnem številu, da bi postali relevantna tema tudi za »mainstream« medije. Bushev obisk resda ni prvi obisk Slovenije s strani ameriškega predsednika, vseeno pa žalosti pasivnost in pomanjkanje kakršnegakoli zanimanja za ta dogodek s strani civilne družbe.

Spomnimo se samo junija leta 2001 ob famoznem srečanju Putina in Busha v Sloveniji. Več kot tisoč ljudi se je zbralo v Tivoliju in hotelo zavzeti ulice centra mesta, pa jim je policija v neprimerno večjem številu to preprečila in pokazala svoje pravo lice tudi s čisto nepotrebnim tepežem udeležencev protesta. In to se je zgodilo pred enajstim septembrom, ko jeza na politiko, ki jo izvaja Bush, še ni bila tako artikulirana in utemeljena. Ob napadu na Irak, marca leta 2003, se je prav tako relevantna masa zbrala pred ameriško ambasado, petnajstega februarja istega leta pa je celo okoli deset tisoč glava heterogena množica s pohodom po Ljubljani zahtevala, da se vojna ne začne.

Treba je omeniti tudi veliki ljubljanski protest ob napadu pakta NATO na Zvezno republiko Jugoslavijo marca 1999 in proteste proti vstopu Slovenije v to militaristično zvezo. V letu 2008 pa očitno ni več tistega naboja, ki bi nas popeljal na ulice z zahtevami po ..., no z zahtevami pač. Pred omenjenimi protesti je vsakokrat najmanj dva tedna prej gorelo znotraj določenih skupin, ko so se odvijale priprave na dogodek, danes pa peščica ljudi rešuje našo čast in dostojanstvo. Da Slovenija ni popolna kolonija Združenih držav, nas opominjajo le še Socialni center Rog, Alternativno kulturno društvo Izbruh, Avtonomna tribuna in osameli posamezniki, ki se udeležijo redkih aktivnosti, naperjenih proti Bushu.

Če smo še z rahlim začudenjem opazovali skoraj popolno otopelost hrvaške civilne družbe ob nedavnem Bushevem obisku Zagreba, nas naša lastna otopelost začuditi več ne more. Ne začudi pomanjkanje ognja v srcih mladih, ne začudi debilno poročanje domačih samooklicanih novinarjev o Bushevem jedilniku v Sloveniji in ne začudi niti servilnost domače politične brozge. Ko slišiš Jožefa Školjča iz LDS govoriti, da je vesel, da njim ni potrebno, da so prisotni ob Bushu med njegovim obiskom, ga samo opomnimo, če se spomni Drnovškovega rokovanja s tem istim ameriškim predsednikom. Školjč, načelen kot je, bi lahko že tedaj izstopil iz LDS ali pa na to nespodobno dejanje vsaj javno opozoril.

Bolj kot teme, ki bi se morale načeti ob obisku Busha, če se mu že mora dopustiti vstop v državo, so se po medijih, tistih »ta resnih« seveda, odvijale debate, kdo naj gosti njegovo ženo Lauro Bush. Naj bo to žena predsednika države ali pa ljubica predsednika vlade? Kdo za vraga sploh je Laura Bush? Kaj ona dela? Koliko bo stala njena pogostitev in nastanitev? Kdo bo to plačal, je seveda retorično vprašanje. Je pa bilo hecno videti prispevek na komercialni televiziji o tem, kaj vse je Laura žrla v neki gostilni na Gorenjskem, nekaj minut prej pa je bilo govora o Bushevih predlogih za rešitev svetovne prehrambene krize.

Zakaj torej ni protestnikov? Morda je razlog to, da se Bush poslavlja. Ja, ve se, da je retardiran in njegovi izpadi niso več smešni, niti niso tema pogovorov. Morda so se ljudje naveličali vlagati emocije v proteste in gledati, kako Slovenija hkrati tone vse globlje in globlje v drek uslužnosti, ubogljivosti in neinovativnosti. Morda pa je razlog fascinacija z močjo, ki jo pooseblja ameriški predsednik, ki ga tudi v Sloveniji varujejo ameriški vojaki, pa se temu ne reče okupacija. Razlogov je morda res veliko, opravičila ni nobenega. No, pa je bil vseeno komentar poln obtoževanja obče javnosti.