Komu diši vojna
Islamska republika Iran je z napadom na Izrael zopet sprožila vseprisotno paranojo o možnosti eskalacije velike vojne. Podobna paranoja se je ustvarila tudi pred štirimi leti, ko je ameriška vojska v Iraku ubila vodjo elitnih enot iranske revolucionarne garde Al Kuds, Kasema Solejmanija. Kljub temu da so bili vzgibi za iranski napad zelo jasni in so jih različni visoki funkcionarji Islamske republike večkrat poudarili, smo spremljali poplavo različnih interpretacij iranskega napada.
Nekateri staromodno orientalistično vidijo razloge za napad v iracionalni naravi oblasti v Iranu, spet drugi so napad interpretirali kot del zlobnega načrta Vladimirja Putina. Pojavile so se tudi prav enako absurdne teorije o tem, da je iransko ljudstvo, ki močno simpatizira s Palestinci, tako zelo pritisnilo na oblasti, da ajatoli Aliju Hameneju in predsedniku Ebrahimu Raisiju ni preostalo drugega, kot da napadeta Izrael. Naj omenimo, da so propalestinski protesti v Iranu dejavnost, ki jo oblasti spodbujajo ter se z njo kitijo pred mednarodno javnostjo. Ob tem večino ostalih protestov, ki niso v skladu z oblastniškimi smernicami, zatrejo v kali. V tem kontekstu so absurdne tudi interpretacije, da je bil po izraelskem napadu na iranski konzulat, pritisk ljudstva, ki si želi obrambe integritete iranskega ozemlja, tako velik, da oblastem ni preostalo drugega, kot da nad Izrael izstrelijo na stotine dronov.
Vsem absurdom in idiotizmom navkljub se je zgodilo ravno to, kar sta napovedala Raisi in načelnik štaba iranskih oboroženih sil Mohamad Bageri: napad Irana je bil povračilen ukrep za izraelski napad na konzulat v Damasku, s čimer je zgodba končana in nadaljnjih spopadov ne bo. Jasno sta dala vedeti, da širša eskalacija konflikta, v katerega bi se bržkone vmešale tudi Združene države Amerike, Iranu nikakor ni v interesu. Že res, da je iransko-iraška vojna v osemdesetih letih ajatoli Ruholahu Musaviju Homeiniju služila kot priložnost za konsolidacijo oblasti. A v trenutni situaciji gre v Iranu za močno konsolidirano oblast z izjemno dobro razvitim represivnim in birokratskim aparatom. Vojna bi zato iranske oblasti kvečjemu ohromila.
Morda ne vojna, a eskalacija konflikta in trenutno obmetavanje z droni je zagotovo bolj v interesu sionistov. Izrael si je namreč od 7. oktobra dalje precej otežil igranje na karto žrtve, ki se v medijski podobi izraža s floskulo »pravica Izraela do samoobrambe«. Več kot trideset tisoč pobitih Palestink in Palestincev v zadnjega pol leta je tudi v državah, ki so tradicionalne podpornice Izraela, spremenilo politično vzdušje. Po nekaj mesecih izvajanja genocida so na primer Japonska, Nizozemska, Belgija in Kanada vsaj delno zaustavile oboroževanje izraelskega genocidnega aparata. V primeru širše eskalacije konflikta z Iranom bi si Izrael skozi gledišče zahodnih držav zagotovo moralno opomogel oziroma bi ponovno okrepil svojo 76 let staro tradicijo vloge žrtve. Hkrati bi ponovno nastopil kot regionalni branik proti »srednjeveškemu islamističnemu režimu v Iranu«.
Dejstvo je, da je tako za napad Irana na Izrael, v katerem, mimogrede, ni umrl nihče, kot za zaostritev razmer odgovoren tudi Varnostni svet Združenih narodov. Zaradi nasprotovanja Združenih držav Amerike, Francije in Velike Britanije Varnostni svet ni obsodil izraelskega napada na iranski konzulat v Siriji. Iranu seveda ni preostalo drugega, kot da se odzove in proti Izraelu pošlje nekaj opozorilnih dronov, ki niso povzročili omembe vredne škode. Napad na iransko uradno predstavništvo v tuji državi pa ni dogodek brez primere. Ko so talibani leta 1998 napadli iranski konzulat v mestu Mazar-e Šarif v Afganistanu in umorili 11 iranskih državljanov, so iranske oblasti, čakajoč na odgovor, na mejo poslale 70 tisoč iranskih vojakov. Varnostni svet je takrat obsodil napad talibanov, Iran pa na napad na konzulat ni nikoli odgovoril.
Tega dogodka seveda ni mogoče povsem preslikati na situacijo, ki smo ji priča danes, a dejstvo je, da je Iran dva tedna pozival, če ne celo rotil Varnostni svet, naj izraelski napad obsodi. Ko so naleteli na gluha ušesa, jim ni ostalo drugega, kot da opozorilno izstrelijo tistih nekaj sto dronov. Jasno je torej, da ima Zahod, zlasti Združene države, v svojih rokah moč za preprečitev eskalacije konflikta na Bližnjem vzhodu. Vprašanje pa je, ali si tega zares želijo. Manj kot teden dni po napadu Irana na Izrael je namreč predstavniški dom ameriškega kongresa sprejel pomoč Izraelu v višini 26 milijard dolarjev. Predstavniški dom prav tako razpravlja o dopolnitvi pomoči z orožjem, vrednim 1,3 milijarde dolarjev. Ameriška vojaška industrija pa se smehlja in si mane roke.
Regionalni konflikt torej ni v interesu Irana, temveč veliko prej Izraela in celo Združenih držav, izraelskih neomajnih zaveznikov. Medtem ko se pogovarjamo o nekaj izstreljenih dronih, Izraelci v Gazi brez sankcij pobijajo, koljejo in posiljujejo Palestince in Palestinke, torej izvajajo genocid.
foto: Slika, ki je nastala v Teheranu, je delo avtorja prispevka.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj