Konzumerizem iz druge roke

V Ljubljani se dogaja prava mala revolucija odpiranja novih trgovin z oblekami. V centru imajo svoje prostore še vedno ponudniki hitre mode, kot sta Zara in H&M. Seveda ne gre pozabiti tudi bolj ekskluzivnih prodajaln, ki se kopajo v denarju svojih premožnih strank. Vsem tem ponudnikom pa je skupno, da se v zadnjem času niso nikamor razširili. Njihovi fizični prostori stagnirajo in s tem tudi kulturni kapital, ki ga imajo v potrošniškem zavedanju Ljubljančank in Ljubljančanov. 

Za obstanek se borijo na račun trgovin z oblačili iz druge roke, ki so se v zadnjih letih razrasle po Ljubljani. V zadnjem času se je zraven Filozofske fakultete odprla poslovalnica Humane, ki ima še eno trgovinico na Mestnem trgu. Blizu, na Starem trgu, se nahaja še ena trgovina, prav tako pa najdemo še vsaj štiri v okolici Zmajskega mosta in Metelkove. Biznis torej cveti. 

Cveti pa zaradi vala novih obiskovalcev, ki so večinoma pripadniki generacije Z, torej tiste, ki raste skupaj s pametnimi telefoni, socialnimi omrežji in okoljsko krizo. To je delno tudi razlog, da je pri tej starostni skupini moč opaziti obrat od drugih ponudnikov hitre mode k rabljenim oblačilom. 

Prvič se je zgodilo, da je generacija odrasla z nenehno anksioznostjo, povezano z usodo planeta in udobnega načina življenja. Tako se današnje najstnice in najstniki ob petkih odpravijo na proteste za okolje, namesto v šolo. Znamke ponudnikov oblačil hitre mode, kot je H&M, doživljajo družbeno kritiko svojih produkcijskih praks, kot so podplačevanje delavk, nevarni delovni pogoji in otroško suženjstvo. Te kritike so postale bolj pereče, ker so izpostavljene na socialnih omrežjih, ki omogočajo veliko bolj dostopno informiranje in komunikacijo kot mediji v preteklosti. Pri tem gre namreč za ustvarjalko vsebin, ki naredi nekajsekundni video o temi in je tako kot sporočevalka na enakovrednem mestu s prejemnikom informacij. Kupovanje rabljenih oblačil se je začelo spodbujati kot način aktivizma, ki lahko omili pritisk na okolje, saj vrača že narejena oblačila v obtok in jih tako reciklira, namesto da se proizvajajo nova. 

Seveda pa zelena naravnanost mladih ne pomeni, da se ne bodo udejstvovali v potrošništvu - prav generacija Z je ena izmed tistih, ki na potrošnjo gleda kot na izraz same sebe in svoje individualnosti. S kupovanjem rabljenih oblek se potrošnja mladih ni zmanjšala, le preusmerila je fokus. Z vzponom omrežij, kot sta Instagram in TikTok, ki temeljijo predvsem na vizualnem materialu, je pritisk na mlade, da sledijo trendom, vedno večji, saj je nanj vezana tudi zmožnost participacije v širši kulturni družbi. Preživljanje časa s prijatelji je postalo skupno ustvarjanje plesov in drugih vsebin, ki jih potem delijo z globalno skupnostjo. Seveda pa te vizualne vsebine in njihov uspeh niso odvisne samo od kvalitete prikazanega, temveč tudi od estetskosti. Pritisk je velik, Zara in drugi ponudniki hitre mode predstavljajo nove kolekcije in nove modne trende praktično vsak drugi teden. Na internetu pa ti trendi zaživijo novo življenje, saj so oblačila razumljena kot neločljiv del identitete posameznika in odraz njegove unikatnosti. 

Specifični slogi oblačenja so kategorizirani po svojih lastnostih, okoli njih pa se vrti celoten življenjski slog. Te kategorije so poznane kot določene estetike, recimo »dark academia«, katere pripadnice in pripadniki se oblačijo v formalna akademska oblačila temnejših odtenkov, svoj čas pa preživljajo v precenjenih kavarnah s knjigami iz antikvariata. Te estetike se množijo iz dneva v dan, mladi pa so vzpodbujani, da eksperimentirajo in najdejo tisto, s katero se najbolje poistovetijo. To menjavanje oblačil pa zelo hitro postane zelo drago, še posebej, če se dogaja pripadniku generacije, ki želi iz okoljevarstvenih razlogov kupovati trajnostna oblačila. Pri takih znamkah cena majice hitro preraste vse meje dobrega okusa, posebej če bo majica že čez mesec dni neskladna z estetiko, ki ji bo ta oseba sledila takrat.

Ker je večina teh mladih odrasla v globalni ekonomski krizi, ki je sledila letu 2008, je še toliko bolj razumljivo, da bodo izbrali ugoden nakup. Torej, kje bi lahko taka nadobudnica dobila oblačila, ki so trajnostna, unikatna in za povrh še poceni? Odgovor je preprost in se skriva v trgovinah z oblekami iz druge roke. Izvirajo iz prejšnjega stoletja, pojavile so se z masovno proizvodnjo oblačil. Ta so postala tudi predmet masovne potrošnje, ki se je lahko pogosto menjal, saj so bila oblačila večini dostopna. Za tiste, ki pa niso imeli denarja za nova oblačila, in tiste, ki so se morali v kulturo ameriškega potrošništva še asimilirati, so bile na voljo trgovine z rabljenimi oblekami. Te trgovine so bile stigmatizirane, saj so predstavljale manjvredna oblačila, tista, ki jih je nekdo že ponosil. 

Še pred le nekaj leti so na trgu rabljenih oblačil sodelovali le  tisti, ki so jih zares potrebovali. To so odražale tudi nizke cene samih artiklov, ki so skoraj vsej populaciji omogočale dostop do kvalitetnih oblačil. S popularizacijo in estetizacijo življenjskega stila osebe, ki »thrifta«; torej s predstavljanjem samega porcesa kot lova na zaklad v mistični trgovini, polni starinskih in unikatnih čudes, se je praksa z manj popularnega Tumblrja razširila v svet YouTuba. Pojavijo se videi, v katerih popularne osebnosti pred kamero pokažejo svoj »ulov«. Ta lahko obsega vse od ličil do rastlin, fitnes opreme in vseh drugih možnih izdelkov. Večinoma pa so to graje vredne količine oblačil – govorimo o več deset ali sto artiklih; v teh video vsebinah namreč lahko vidimo, kako ustvarjalka strese vsebino škatle na tla. Ko je v kulturno zavest vstopilo nakupovanje v trgovinah iz druge roke, sta se popularizirala tudi nakupovanje več artiklov in video predstavljanje – ne več tako imenovanih rabljenih oziroma second hand oblačil, ampak starinskih oziroma vintage oblačil. 

S prihodom premožnejših kupcev na trg rabljenih oblačil se je njihova cena zaradi povečanega povpraševanja zvišala, prav tako pa se je povečala količina oblačil, ki jih lahko ti novi potrošniki kupijo naenkrat. To pomeni, da je velika večina kvalitetnih izdelkov zelo hitro pokupljena. Vse to bi morda lahko v imenu okolja še sprejeli, čeprav s stisnjenimi zobmi. S prihodom aplikacij, kot so DePop, ThreadUp in Poshmark, pa so rabljena oblačila postala eksotična in luksuzna dobrina, saj tako imenovani preprodajalci zapravijo veliko časa in denarja v iskanju najlepših in največjih znamk oblačil v navadnih trgovinah z rabljenimi oblačili, in jih kasneje preprodajajo na omenjenih spletnih trgih. 

Ta dostopnost in manko dejanskega fizičnega iskanja oblačil omogočata, da se nek izdelek proda za nekaj sto odstotkov višjo ceno, kot je bila tista, po kateri je bil kupljen. Kar sicer samo po sebi ne bi bilo narobe, a s tem se trg rabljenih oblačil še dodatno gentrificira, saj se lepe in kvalitetne obleke najdejo predvsem na profilih mladih zgornjega srednjega razreda – za cene, višje od tistih, ki jih ponujajo trgovine s hitro modo. To pomeni, da si manj premožni težje privoščijo trajnostno nakupovanje, saj saj se zaradi višjih cen rabljenih oblačil in slabe izbire morajo vrniti h kupovanju v sterilnih poslovalnicah H&M. Vidimo, da so imele trgovine z rabljenimi oblačili v bistvu socialno funkcijo, ki pa so jo zaradi mainstream interesa izgubile. 

Ostane torej vprašanje, ali z masovnim kupovanjem oblačil iz druge roke naredimo dovolj dobrega za okolje, da lahko kot družba obrnemo hrbet potencialnim težavam nedostopnosti cenovno ugodnih oblačil in uzurpaciji prostora s strani zgornjega srednjega razreda – prostora, ki je nekoč pripadal revnejšim. Rabljena oblačila zaradi še vedno nižje cene, kot bi bila pri kupovanju oblačil pri trajnostnih znamkah, še vedno obravnavamo kot zamenljiva, saj nakup novih ne predstavlja velikega stroška. Mnogokrat pripelje tako nakupovanje le v večjo porabo, pa naj bo ta eko ali ne. Dejstvo je, da bo za reševanje okoljske krize treba drastično znižati potrošnjo dobrin, česar pa rabljena oblačila ne vzpodbujajo, prav nasprotno: dajejo lažen vtis, da je mogoča etična in zelena potrošnja brez vsakršnih meja.