Koronadojenčki

V boju proti novemu koronavirusu države sprejemajo ukrepe, ki omejujejo osebne svoboščine državljanov. Recimo, pravico do prostega gibanja ali pa pravico do protesta. Zbiranje na javnih površinah ni dovoljeno, zbiranje doma pa ni moralno. Tako ljudje posegajo po alternativnih oblikah izražanja nestrinjanja – prižiganje sveč pred parlamentom, izobešanje protestnih napisov na oknih ali pa spletni protesti. Vseeno pa so ukrepi videni kot nekaj nujnega in časovno omejenega. Bolj, kot se jih držimo – prej bo konec. 

Vlade nastalo situacijo tudi izkoriščajo za uresničevanje lastne ideološke agende – tako v Združenih državah Amerike nekatere zvezne države splav klasificirajo kot nenujno storitev ter jih suspendirajo. Druge, kot recimo Poljska, kjer splav v nobenih okoliščinah ni dovoljen, pa s prepovedjo gibanja stotinam žensk odrekajo dostop do varnega abortusa. Ta ima le malo alternativ, pa še te večini žensk niso dostopne. 

V državah, kjer je splav dovoljen le v primerih posilstev, incesta, nevarnosti za nosečnico in okvare fetusa, ženske pogosto potujejo v druge države, da lahko varno in legalno splavijo. Primer take države je Poljska – pred pandemijo so ženske večinoma potovale v Nemčijo in na Nizozemsko, saj je tudi nakup tabletk za sprožitev splava prepovedan. Seveda to ni nepremostljiva ovira, a vseeno se večina žensk odloči za legalno pot do cilja. Tudi tiste, ki bi pod omejujočimi zakoni padle pod kriterij dovoljenega, so mnogokrat prisiljene potovati iz države, saj je pogost ugovor vesti s strani katoliških zdravnikov. Tako v državi legalna pot do splava ne obstaja, pod ukrepi zaradi novega koronavirusa pa se ženskam odvzame še zadnja trohica telesne avtonomije, v kolikor ne želijo kršiti zakona in naročiti tabletk preko spleta – za te je vprašljivo, če jih bodo zaradi restrikcij prometa med državami sploh lahko dobile. 

Na podobne težave naletijo ženske tudi v državah, kjer je splav dovoljen. Recimo Severna Irska, kjer so splav legalizirali lanskega julija. Pred tem so ženske potovale v Anglijo – kar je situacija še zdaj, saj delujoča mreža klinik in ustanov s kapaciteto opravljanja abortusa še ni vzpostavljena. Tudi tam, kjer je pravica do splava že nekaj desetletij samoumevna – kot v Nemčiji – je dostop mnogim ženskam onemogočen. Klinike se zapirajo, v nekaterih regijah – kot je Spodnja Bavarska – pa so edine zdravnice, ki ne uporabijo ugovora vesti, starejše; rizična skupina za zaplete pri prebolevanju novega

koronavirusa, ki se zaradi varnosti sebe in pacientk samoizolirajo. 

V nekaterih zveznih državah ZDA, kot so Teksas, Alabama in Ohio, so republikanski guvernerji poskusili začasno onemogočiti delovanje ponudnikov splava, rekoč, da splav ni nujen medicinski poseg. Po pritožbah ginekologinj in nevladnih organizacij za možnost izbire na zvezna sodišča so sodniki ustavili destruktivno ravnanje guvernerjev, a le bolj kot ne začasno, saj nekateri tiho računajo na presojo ustavnega sodišča z upanjem, da se je v prejšnjih razsodbah o svobodni odločitvi za splav upoštevala tiha izjema “razen v primeru izrednih razmer”. 

Povsod po svetu je otežen dostop do splava, saj vlada splošen strah pred potovanjem in čakanjem v čakalnici.

Takšni ukrepi se v času krize lažje zakrijejo in upravičijo. Ko vlada strah, da bo v bolnišnicah zmanjkalo zaščitne opreme, je desnici preprosto s prstom pokazati na ženske in jih obtožiti sebične porabe nujnih materialov in zasedanja postelj, ki bi drugače lahko šle respiratornim bolnikom. Poskus reklasifikacije splava kot nenujnega medicinskega posega je le brezsramno nepoznavanje situacije. Kot je bilo za pričakovati, tudi ravno ti ljudje večinoma ne verjamejo stroki ali pa ne poznajo njenega mnenja, čeprav se radi vmešavajo v njeno delovanje. Svetovna zdravstvena organizacija z zelo preprostimi besedami in zelo jasno pove, da splav spada med nujne medicinske storitve. Tako nasprotniki splava pandemijo izkoriščajo za uveljavljanje lastne agende, pozabi se pa, da v imenu ene medicinske krize ustvarjajo drugo. 

Seveda ni nujno, da prav vse države s svojimi prepovedmi gibanja ciljajo na prenehanje dostopa do splava. Dejstvo je, da to ni prva težava, na katero se pomisli pri zapiranju mej. Pa kaj, naj gredo domov in rodijo tega otroka, ne? Dostopen splav ni viden kot resen problem, saj v družbi vlada vzdušje žrtvovanja lastnega udobja za dobro vseh. Pozabi pa se narediti razlika med odpovedjo žara v soseski in odpovedjo do upravljanja z lastnim telesom. 

V Angliji je ministrstvo za zdravje eno izmed redkih, ki je sprejelo zakon, ki ženskam brez dostopa do klinike dovoljuje kemično prekinitev nosečnosti do desetega tedna doma. Zahteva le konzultacijo z ginekologinjo preko telefona ali spleta. Po pošti nato prejmejo obe tableti, potrebni za prekinitev nosečnosti. V standardnih razmerah bi morale prvo tabletko vzeti v ambulanti, kar mnogi ponudniki splava označujejo za nepotrebno. Podobni ukrepi se načrtujejo tudi na Škotskem in v Walesu. Ukrep zaščiti ženske pred polnimi čakalnicami, v katerih bi se lahko okužile z novim koronavirusom, pa tudi pred iskanjem drugih metod, kot je punkcija amniotske membrane z ostrim predmetom, recimo žičnatim obešalnikom. Skrbi tudi za upoštevanje karantene, in varuje pred potratno porabo zaščitnih sredstev v bolnišnicah. Za ženske, kjer splav ni dovoljen, na podoben način skrbi organizacija Women on Web, ki po telekonzultaciji z zdravnico po pošti pošlje obe tableti. Ne samo, da to omogoča možnost splava, mnogim omogoča cenovno dostopen splav, saj v mnogih državah ni krit s strani zavarovalnic in je za večino žensk predrag.  

Vse druge ukrepe, kot je prepoved gibanja zunaj lastne občine, se bo po koncu koronakrize moralo odpraviti, če ne drugega, bo to glasno zahtevala javnost. Ukrepa omejevanja splava ne moreš odpraviti, saj bo stotine žensk prešlo prag, do katerega je splav dovoljen. Prav tako se ustvari precedens, ki dovoljuje državno apropriacijo ženske, če se zdi situacija dovolj nujna. Organizacijam, ki možnosti splava ne podpirajo, pa doda veter, saj lahko trdijo, da tudi prisilno nosečnost preživiš, kazajoč na primere ukrepov proti novemu koronavirusu. Če ne drugega, bo posledica več primerov poskusa splava doma, ki je bolj nevaren, in bo s tem večja možnost za hospitalizacijo. Nič od tega ni izid, ki bi se smel v dobi možnosti telekomunikacij in kemične prekinitve nosečnosti zgoditi.