Kriza in ljudsko gibanje

Civilne nepokorščine in politične akcije civilistov v državi Sloveniji kljub pritiskom represivnih organov, vladajočih in glasnega reakcionarnega dela prebivalstva ne ponehajo. Tako je denimo v ponedeljek aktivist Sanjin Jašar zasedel Mestno občino Maribor in se tja vrnil celo po tem, ko so ga policisti odpeljali iz občinskih prostorov. V Skupini 29. oktober so v četrtek zaradi ugotovitev protikorupcijske komisije vložili kazensko ovadbo zoper premiera Janeza Janšo, napovedujejo pa tudi ovadbo zoper Zorana Jankoviæa. Različne iniciative in gibanja rastejo kot gobe po dežju, jutri pa začne teči rok za zbiranje podpisov za razpis zakonodajnega referenduma o predlogu novele zakona o volitvah v Državni zbor, ki ga je vložila Zveza društev upokojencev Slovenije. Ta naj bi demokratiziral način delegiranja glasov in omogočil več demokratičnih vzvodov za volivca. Prav tako rezultati prvega letošnjega Politbarometra kažejo, da vlado podpira le še 16 odstotkov vprašanih, kar 76 odstotkov pa jih podpira protestniška gibanja.

Mediji so polni informacij, komentarjev in kolumn o trenutnem stanju v naši državi, vendar se v poplavi teh informacij pozablja izpostavljati neko gledišče, in sicer, da v kratki zgodovini naše samostojne države še nismo bili priča tolikšni mobilizaciji in politizaciji slovenske družbe. Res je, da smo se na ulice, trge in internetne platforme vsuli, ker nam gre občutno slabše kot pred nekaj leti, vendar je zanos tako velik, da si ga nekaj časa nazaj ne bi niti upali predvideti. Začelo se je konec septembra 2010, ko so evropski sindikati, med njimi tudi slovenski, v Bruslju demonstrirali proti varčevalnim ukrepom. 15. oktobra 2011 so se veliki protesti dogajali po vseh večjih svetovnih mestih, v Ljubljani pa se je protest razvil v zasedbo ploščadi pred borzo. Sledila je zasedba Filozofske fakultete, razpad takratne vladne koalicije in predčasne volitve in po vsem tem smo danes priča vseslovenskim vstajam ter ustanavljanju iniciativ in društev, ki združujejo vedno večji del politično aktivnih in aktivirajo vedno več prej pasivnih.

Ko smo na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja stopili v kapitalistični trg in postopoma zvišali življenjski standard, so bile takrat odraščajoče generacije skozi popularni individualizem malomarno potisnjene v politično apatijo, ki že tako pasivne prebivalce dela še bolj nesposobne za obče civilno gibanje, ki ima edino moč, da doseže spremembe. To se je skozi zadnjih nekaj let pri nezanemarljivem delu prebivalstva tiho, a občutno spremenilo. Danes ne trpimo več cankarjanskih udarcev po hrbtu s takšno lahkoto kot smo jih pred nekaj leti. Instinktivno se zavedamo, da je na nas odgovornost političnega boja, nenehnega gibanja, ki lahko edino znova in znova zagotavlja pravičnejšo družbo.

Družbene spremembe se dohajajo počasi, četudi ne vedno postopoma, in potrebujejo velik družbeni angažma ter politično pismenost prebivalstva. Čeprav gledamo na trenutno stanje duha v Sloveniji, pa tudi drugod po svetu, kot na absolutno negativno, pozabljamo na to, da se nam odpira privilegirano obdobje, kjer bomo o družbenem in političnem lahko razpravljali na drugačnem nivoju, kot smo doslej. Skoraj vsakdo je danes namreč vključen v političen diskurz, ki se iz institucij širi na manj formalna in bolj dostopna mesta.

Zgodovina nas uči, da ni nobeno stanje družbe večno. Vedno ga namreč zamajejo takšne ali drugačne sile, ki zberejo moč v nekem prostoru in času. Noben dosežek civilizacije ni samoumeven ali nujen, nobena vrednota ni absolutna. Zato je esencialno, da se zavedamo, da smo v svojem bistvu nujno politična bitja, ki zgolj s silo svoje moči skozi interese uveljavljamo naše lastne vrednote. Vsako družbeno gibanje mora zato biti ravno to – gibanje. Sestavljeno iz mnogih gibalcev, pa četudi, ali pa ravno zato, ker so jih sile razmer iz statičnosti potisnile v dinamičnost. In ravno trenutno dogajanje v Sloveniji je dokaz, da smo kot družba pripravljeni stopiti korak naprej in reformirati ne le institucije in postopke, ampak tudi mišljenje in vrednote celotne družbe.