Laž ima kratke prodaje

Prejšnji teden smo bili priča cirkusu na Wall Streetu, a tokrat so se klovnom finančne elite pridružili novi zabavljači, uporabniki Redditovega foruma WallStreetBets, krajše WSB. Ti so z množičnim kupovanjem delnic podjetja GameStop, znanih pod trgovalnim simbolom GME, povzročili rast cene GME, kar je sesulo kratke pozicije medvedov, to je trgovalcev, ki stavijo na padec cene. Od teh je sicer najbolj izpostavljeno vlogo igral sklad Melvin Capital, a bistveno je tukaj predvsem dejstvo, da je bilo pred WSB-jevo akcijo kratko prodanih skupno več kot sto odstotkov števila delnic GME. Ko je postalo jasno, da bo treba delnice vrniti z izgubo, so nakupi GME, s katerimi so skladi skušali pokriti svoje pozicije, imeli učinek pozitivne povratne zanke in dodatno napihnili ceno GME. Redditovi delničarji so seveda ustvarili dobiček, a mnogi izmed njih delnic sploh nimajo namena prodati, saj situacijo vidijo kot zmago malega človeka v bitki proti velikemu kapitalu Wall Streeta. Tokratna špekulativna mrzlica ima tako tudi pridih razredne vojne.

Posvetili se bomo sami instituciji kratke prodaje oziroma kratke pozicije, zato najprej pojasnimo, kako ta sploh deluje. Njeno nasprotje je dolga pozicija, ki jo vsi intuitivno razumemo, čeprav ne nujno pod tem imenom, gre pa za običajen nakup delnice, pri čemer kupec predpostavlja, da bo cena narasla. Tako bo kupec delnico ob kasnejšem času prodal, razliko med prodajno in nakupno ceno pa požel kot dobiček. Kratka prodaja je mehanizem, ki omogoča dobiček v nasprotnem scenariju, to je, ko cena delnice pade. Najprej si delnico izposodimo z obljubo, da jo bomo ob točno določenem kasnejšem času vrnili. Po izposoji delnico prodamo, nato počakamo, da cena pade, nakar delnico kupimo po nižji ceni in jo ob dogovorjenem času vrnemo. Ker smo delnico prodali po višji ceni, kot smo jo kupili, nam ta razlika predstavlja dobiček.

Kot običajno se na prostem trgu, ki naj bi sam sebe reguliral, kaj kmalu odprejo možnosti za zlorabe tega razmeroma preprostega mehanizma. Idealni razplet dogodkov za kratko pozicioniranega investitorja je namreč propad podjetja. Mnogi hedge skladi, katerih strategija temelji na kratkih prodajah, tako kmalu po izgradnji svoje pozicije objavijo “raziskave”, ki naj bi dokazovale, da je cena podjetja precenjena, da ima podjetje slab poslovni model, da gre za prevaro in podobno. Če so pri tem dovolj prepričljivi, se delničarji podjetja skušajo znebiti svojega deleža s prodajo, kar povzroči znižanje cene in s tem dobiček skladom. Pri podajanju teh informacij pogosto nastopi kar upravitelj oziroma izvršni direktor sklada. Tovrstnih akterjev se je oprijelo ime “aktivistični kratki prodajalci”, saj sami sebe pogosto dojemajo kot nekakšne tržne policiste, ki s svojimi dejanji skušajo odpravljati nepravilnosti na trgu.

Za takšnega se ima tudi Andrew Left, ustanovitelj in izvršni direktor spletnega portala Citron Research. Ta je v januarju objavil črnogledo poročilo o GameStopu, pri čemer je sam seveda imel znatno kratko pozicijo v GME, a se je bil pri kasnejšem dvigu cene prisiljen posipati s pepelom:

Izjava

Zgodba je daleč od zaključene, sploh pa ni čisto jasno, kaj se je zares zgodilo. Dejstvo je, da so imeli nekateri akterji absurdne kratke pozicije vprašljive legitimnosti, kar so amaterski investitorji WSB-ja skušali spretno izkoristiti. Pri tem je treba vzeti v zakup še eno tehnično zanko, zato se vrnimo na primerjavo med dolgo in kratko pozicijo oziroma njuno zrcalnost. Izguba pri dolgi poziciji je omejena. Tudi če podjetje propade, kupec delnice ne more izgubiti več, kot je na začetku vanjo vložil. Po drugi strani pa je pri kratki prodaji potencialna izguba neomejena. Ker lahko cena delnice zraste poljubno visoko, je poljubno visoka tudi razlika med ceno, po kateri delnico prodamo po izposoji, in ceno, po kateri moramo delnico kupiti, da jo lahko vrnemo.

Vse lepo in prav, kdor ne riskira, naj pač ne profitira. Žal ta pregovor ne ustreza najbolj naši situaciji. Velike finančne institucije pač ne krijejo same svojih izgub. Dobički so zasebni, izgube pa kolektivizirane, pri čemer nam sploh ni treba polemizirati o davkoplačevalskih bailoutih. Ob danem trenutku kratke pozicije na trgu namreč niso omejene na eno samo delnico, lahko pa dogajanje okoli ene kot sprožilec vpliva na druge. Poleg tega ne gre zanemariti, da WSB ni investiral zgolj v GameStop, temveč tudi v nekatere druge delnice v podobni situaciji. Trenutno je pri neobičajno velikem številu podjetij delež kratko prodanih delnic neobičajno visok, zato je visok tudi potencial za tako imenovane “kratke iztise”. Če je dovolj veliko število kratkih prodajalcev prisiljenih v nakup delnic, lahko množična odprodaja drugih delnic, s katero je nakup financiran, privede do padca cen na celotnem trgu.

Kratke prodaje imajo torej negativne učinke z dveh vidikov. Dovolj je, da nek velik investitor objavi svoje mnenje o precenjenosti podjetja, to pa nato sproži masovno odprodajo, kar seveda škoduje podjetju. Po drugi strani se lahko ob dovolj veliki izgubi ta prenese na celoten trg. Domneven pozitiven učinek opisanega mehanizma naj bi bila sposobnost trga, da sam sebe regulira, na način, da pomaga ohranjati cene delnic v skladu z realno vrednostjo in preprečuje balone. A dejstvo ostaja, da sam instrument ni nič drugega kot finančni manever, odpet od realne ekonomije.

Če gre pri delnici za nekaj konkretnega, namreč delež in neko količino odločevalne pravice v podjetju, pri kratki prodaji o tem ni sledu. Moč je zagovarjati nekatere finančne instrumente, ki vsaj v ideji služijo zavarovanju pred tveganjem. Tako lahko recimo kmet s terminsko pogodbo ali opcijo vnaprej zakoliči ceno svojega pridelka in se reši paradoksalne skrbi zaradi predobre letine, ki bi povzročila padec cen poljščin. Težje pa je osmisliti uporabo v svojem bistvu destruktivnega mehanizma, katerega glavni namen je v najboljšem primeru nejasno definiran, v najslabšem pa ne predstavlja drugega kot glorificiran igralniški aparat.

Še toliko bolj poveden je paradoksalen scenarij, ko regulator z namenom stabilizacije trga prepove mehanizem, ki je deklarativno namenjen prav stabilizaciji trga. Začasna prepoved kratkih prodaj je bila namreč v odgovoru na zlom Lehman Brothers v veljavi tako v ZDA kot tudi mnogih drugih državah po svetu. Podobno odločitev so sprejele nekatere države evroobmočja za časa dolžniške krize v letih 2011 in 2012, nazadnje pa tudi v začetku lanskega leta z namenom preprečevanja “iracionalnih odzivov” na koronakrizo.

Za konec še priznajmo, da smo se v komentarju dotaknili zgolj najbolj preprostih mahinacij v zvezi s kratkimi prodajami, in kot zanimivost navrzimo, da so te v Sloveniji prepovedane oziroma jih Ljubljanska borza ne omogoča.