Mnenje kot resnica

V teh s fuzbalom, soparo in nakopičevano ležernostjo prežetih dneh, posebej glede na dejstvo, da je tale OFF komentar kar se tiče spodaj podpisanega avtorstva premieren, morda ni zgrešeno tudi malce samoreflektivno pogledati na politično komentatorsko formo kot tako ter se malo razgledati po njenih manifestacijah v naši razkošni medijski krajini. Ne da smo vobčo klavrnost slednje kdaj zares odmislili, ker je slejkoprej prekomerno prisotna v tolikšni meri, da se človeku največkrat niti ne da resno razmišljati o njej, a morda je ravno zaradi tega treba tupatam ponoviti in vsaj površinsko navesti komaj pregledljive zablode njenih stranpoti oz., v tem je kruta resnica, njenega mainstreama.

Mnenjske pisarije, posebej njihove dnevno, da ne rečem aktualno politične izvedbe, so nasploh hecna stvar. Demokratično politikantski kolumnizem, kot ga posebej v naših koncih serje t.i. tranzicijski postkomunizem, je pač diskurz, ob katerem, ko se ga vsake toliko zalotiš tuhtat z malo distance, začenjaš vendarle sam pri sebi odkimavat, toliko vseprisotne poneumljenosti vsebuje. Mnenje na mnenje, milijavžnt mnenj, s slabim pisunstvom pognojen humus političnega komentiranja generira s šablonsko samoumevnostjo spakedrane spake nekakšnih polmišljenj, ki jih tekom prebiranja ponavadi avtomatizirano in sproti pozabljaš. S spoznanjem, da se zaradi teh pretežno neškodljivih idiotizmov ne splača preveč sekirat. Nezavedno dupliranje te ali one realpolitične ideološkosti, ki se mu plemenito reče žurnalizem.

Tako zlahka preživiš npr. t.i. levičarsko javkanje v Mladini, od Repovževih visokomoraličnih histerizacij, neumornih svarjenj pred likom in delom Janeza Janše, do slabega humorja ter spodletelih disov Miheljaka, prvega med političnimi psihologi, če nasploh tule odmislimo Štefančičeva samoreciklirajoča se bentenja čez pošast neoliberalizma. Tudi ne preseneča klovnsko paničarjenje pred otroke žrečim levičarstvom Reporterjevega veleuma doktorja Turka ali protikučanovskih litanij, s katerimi nas že leta in leta razsvetljuje in razveseljuje Sunčič. A včasih te nič hudega slutečega popade kak t.i. komentar, ki s svojimi resničnostnimi ambicijami ter vklenjenostjo v slepoto lastnega menjenja naravnost osupne. Toliko bolj, kolikor bi ga rad vsaj malo resno premislil. Kar ponavadi, kot rečeno, skorajda vedno vodi v nepotrebno živciranje.

Zadnji tak komentatorski umotvor je dober teden stara kolumna dr. Jožeta Možine, ki jo je objavil Multimedijski center Radiotelevizije Slovenije, katerega uredništvo pripisuje, da članek izraža mnenje avtorja, ne uredništva. Poudarek je na besedi mnenje, a slednja v vesoljnosti Možinovih izvajanj pač ne obstaja, kajti ta veliki novinar, mislec in očitno tudi pisec nam postreže z izgotovljenimi dejstvi oz. – resnico. Ne bere se toliko kot, hja, mnenjska komentatorska forma kot – evangelij. A lepo po vrsti.

Če na hitro obnovimo, gre za klasično polarizatorsko jamranje, kako da nobeden ne zazna kataklizme, ki naj bi se dogajala na nasprotnem svetovnonazorskem polu, sovražni govor proti nestrpnemu, nestrpnost do nestrpnih itn. Gospod doktor se je tokrat spravil na oni že resda nekoliko festivalski in ekshibicijski protest izpred nekaj tednov ter potožil, kako da ni bilo prav nobenega protestiranja, ko so njemu, velikemu avtorju oddaje Pričevalci, grozili z nič manj kot smrtjo, nekateri levičarski individui, čisto mogoče udeleženci omenjenega protesta, pa naj bi to početje celo odobravali.

Pa kaj, naj piše, bi čisto upravičeno rekli, že od prve Janševe vlade ter Grimsovega RTV zakona dalje iz dneva v dan doživljamo, kako morajo biti mediji uravnoteženi, njihovo izvajanje, gosti v studiih, poročanje nasploh pa skladno s tem pravično porazdeljeno na oba politična spektra slovenske svetovne zgodovine. Saj Možina tu stvari zgolj postavi na svoje naravno mesto.

No, dejansko stori še čisto majčkeno več, izvede namreč pravo lekcijo iz ideologije, konceptov resnice in neresnice ter zgodovinske previdnosti. Poduči nas, da se je proti sovražnemu govoru protestiralo pred spomenikom, ki je kriv največje slovenske morije, pred Tršarjevim monumentalnim Spomenikom revolucije namreč. Od tu dalje pa smo kot od nekdaj in za zmerom že povsem podrekani z zimzelenimi temami, ob katerih se vsakemu pristnemu antikomunistu pred očmi pordeči. Teren Protiimperialistične fronte, pakt Hitler-Stalin, levi komunistični ekstremizem itd. Dokler naš doktor prav slednjega ne razkrije v notrini njegovega bistva, citiramo: 'Ena izmed značilnosti komunistične doktrine je odnos do resnice ali bolje do laži. Nobena ideologija ni odporna proti laži in manipulacijam, vendar je prav komunizem na svojem pohodu na oblast laž najdominantneje izkoriščal za manipuliranje množic, in to do perverznih razsežnosti.' Konec citata. Pa sem mu dal vraga, vražjemu komunizmu, se doktorski veleum potreplja po prsih.

Poučno, povedno in prav zabavno prozorno je, kako tukaj neko kakor mnenjsko pisarjenje postane tako rekoč nezmotljivo navajanje dejstev, katekizem resničnosti, didaktični poduk, kako stvari stojijo. In stvari, kajpak, stojijo tako, da je komunizem, njegova ikonografija, umetnostna dediščina ter levofašistično potomstvo še vedno izvirni greh, zaradi katerega se za zjokat osamosvojena Republika Slovenija še vedno ne more izviti iz svinčenih totalitarnih jarmov ter ponosno, s klenim grosupeljskim naglasom zakorakati svetli evropski bodočnosti naproti. To brezumno govoričenje je treba vzeti tudi kot programsko osnovo Možinovih Pričevalcev, ki tako niso več neko dokumentaristično trobilo obskurnih ostarelih polkolaborantov, temveč zgolj sekundarno dokazno gradivo za neizpodbitna dejstva, ki nam jih probava tupit v svojem s protikomunistično steklino oslepljenem pisarjenju.

Sinhrono s tem si zaideologiziranec ob komunističem absolutnem zlu po pravilu umije roke nad fašističnim neabsolutnim zlom, te krvi pač ni kriv. Roke ima čiste, čistunske, bohnedaj, da bi se dotaknih kakšne politične nesnage, gre mu pač za fantomsko občečloveško dobro, udejanjeno v svodobni Sloveniji in Evropi. Navedimo za konec še mi malo nemožinovske historične faktografije. Morda je one bolj kot kaj drugega patetične proteste rešila prav lokacija. Spomenik revolucije, verjetno najimpozantnejša kiparska umetnina v Ljubljani na čast edinemu vstopu Slovencev in Slovenk v svetovno zgodovino, najveličastnejšem dogodku našega naroda, če uporabimo vsem razumljivo narodotvorno dikcijo. Tamkaj se komunajzarji pač radi zbiramo, imamo le malo okusa, občutka in védenja o filozofiji zgodovine. Možinovci pa naj se nič ne bojijo; ko jim bo Pečečnik obnovil stadion, bodo tudi oni lahko na licu mesta slavili veličastje svojih preteklih podvzetij.