Na prestolu sulic

Letošnjo Nobelovo nagrado za mir je prejela organizacija ICAN, ki se zavzema za ukinitev jedrskega orožja in je v Organizaciji Združenih narodov pomagala lansirati Pogodbo o prepovedi jedrskega orožja. Kot je znano, Slovenija dokumenta ni podpisala, ob kar so se obregnili številni komentatorji. Žal pa je pri debati, ki je potekala v precej preprostih etičnih okvirih, umanjkalo vprašanje, kako smiselna in kako mogoča je prepoved jedrskega orožja.

Popolnoma jasno je, da si nihče ne želi jedrske vojne. Do zdaj edino bombardiranje jedrskega orožja so ob koncu druge svetovne vojne na Japonskem izvedli s primitivnima in neučinkovitima eksperimentalnima bombama, sestavljenima v laboratoriju. Uporaba modernega jedrskega orožja bi ogrozila obstoj civilizacije. Cilj prizadevanj mora biti zato svet, na katerem jedrsko orožje ne bo nikoli uporabljeno. Vprašanji, ki si ju zato moramo zastaviti, sta: »Kaj je najboljša pot do takšnega stanja?« in »Ali je prepoved jedrskega orožja najboljša pot?«

Precej razširjeno mnenje je, da je jedrski arzenal potreben, ker da preprečuje izbruh konvencionalne vojne med močnimi tehnološko naprednimi državami. Med hladno vojno je imel argument precej teže, a je do danes izgubil prepričljivost. Sodobno vojskovanje med tehnološko naprednimi državami, kot so ZDA, Rusija in Kitajska, bi potekalo tako intenzivno in bi bilo tako izjemno drago, da vojna, kot sta bili obe svetovni, ni več verjetna. Sodobna vojaška tehnika je tako draga in ima takšno uničevalno moč, da nobena država ob zmagi ne bi mogla upravičiti izgub. Kraji, ki bi se jih dotaknila takšna vojna, bi bili popolnoma opustošeni tudi brez jedrskega orožja, zmagovalci pa bi zavidali antičnemu kralju Piru. Supersile se namesto tega danes merijo ekonomsko, v kibernetskem prostoru in v vojnah v tretjem svetu.

Edino vlogo, ki jo jedrsko orožje lahko ima, je zastraševanje pred napadom druge jedrske sile. Cilj jedrskega razoroževanja mora biti čim manjši občutek potrebe po tovrstnem zastraševanju držav, ki posedujejo jedrsko orožje. Poleg tega je treba preprečiti možnost situacij, ko bi to orožje uporabili po pomoti ali zaradi napačnega razumevanja namer nasprotnika. To predstavlja tudi največjo nevarnost za jedrsko vojno. Zaželeno je, da do stanja, kjer jedrsko orožje ne bo nikoli uporabljeno, pride čim prej, saj do takrat obstaja tveganje, ki se mu je treba izogniti. Za izpolnitev vseh naštetih zahtev poskus popolne prepovedi jedrskega orožja ni najboljša pot.

Bolj smiseln bi bil dogovor nekaj največjih držav; ZDA, Rusije, Kitajske in morda še Francije, da obdržijo manjše število jedrskih konic, denimo vsaka nekaj deset do sto. Te jedrske konice bi bile shranjene ločeno od nosilcev, kot so rakete ali podmornice. Skladišča bi bila pod nenehnim mednarodnim nadzorom. Prav tako bi bila pod nadzorom celotna industrijska veriga, nujna za proizvodnjo materialov, potrebnih za izdelavo bomb. Podoben nadzor danes obstaja na primer v Iranu. Bombe bi bile deaktivirane, tako da bi trajalo nekaj tednov, preden bi jih lahko uporabili. Kakršnikoli koraki v tej smeri bi bili izjemno provokativni in bi spodbudili nasprotno državo, da tudi sama aktivira svoj arzenal. Takšna eskalacija zato ne bi koristila nikomur, če pa bi do nje kdaj prišlo, bi zamudnost ob aktiviranju bomb zagotovila čas za pogajanja. Ob tem bi bilo treba prepovedati tudi razvoj in testiranje novega orožja.

Ta pot ima več prednosti pred popolno prepovedjo jedrskega orožja. Prvič: je precej verjetnejša in jo je mogoče doseči prej. To je velika prednost, saj obdobje neuspešnih prizadevanj za prepoved jedrskega orožja predstavlja čas, v katerem smo prisiljeni živeti z nepotrebno visokim tveganjem jedrske vojne, čemur bi se lahko izognili.

Drugič: izognili bi se scenariju, ki bi nastal, ko bi dobili novo edino jedrsko silo. V položaju, ko nobena stran nima jedrskega orožja, bi bila država, ki bi skrivaj ponovno razvila tovrstno orožje, preden ga ponovno razvijejo še ostale, v izjemno močnem geopolitičnem položaju. Motiv držav, da prikrito ponovno razvijejo jedrski arzenal, je zelo močan. Vzpostavitev mednarodnega nadzornega mehanizma je težja, saj bi države vztrajale, da ni nič za preiskovati in bi jih bilo težje prisiliti, da pristanejo na nadzor.

Tretja in morda najbolj praktična prednost ohranitve manjšega števila mednarodno nadzorovanih jedrskih konic pred njihovo popolno eliminacijo je, da se na ta način izognemo verjetno nemogoči definiciji, kaj pomeni nič jedrskega orožja. Tehnologija delovanja jedrske bombe je znana že več kot sedemdeset let. Tudi če bi uspeli uničiti vse načrte za jedrske bombe, razvoj novih ne bi bil velik izziv. V vsakem primeru bomo še vedno imeli fisijski material, naj bo to obogateni uran ali plutonij, ki ju uporabljamo v jedrskih elektrarnah, medicini, diagnostiki in znanstvenih poskusih. Tudi ni pričakovati, da bomo kadarkoli uspeli uničiti in prepovedati potencialne nosilce jedrskega orožja, to so rakete, podmornice in vojaška letala.

Že danes je Japonska primer države, ki nima jedrskega orožja, a ima vso potrebno tehnološko znanje in infrastrukturo, da bi takšno orožje razvila v relativno kratkem času. Svet, za katerega si prizadevajo v ICAN, bi sestavljale države, kot je Japonska. Ni jasno, zakaj in kako naj bi bil takšen svet bolj varen pred grožnjo jedrskega spopada od sveta, na katerem bi ohranili manjše število konic pod mednarodnim nadzorom.

Popolna prepoved jedrskega orožja, za kar se zavzema organizacija ICAN, je idealističen in ne najbolj praktičen cilj, a ne gre podceniti njihovega dosežka; da so ponovno spodbudili razpravo o tej temi, zaradi česar so tudi prejeli letošnjo Nobelovo nagrado. Pred dobrimi šestdesetimi leti je naša civilizacija dosegla točko, na kateri lahko uniči samo sebe. Za človeka je to precejšnja doba, za zgodovino pa zgolj trenutek, a s tem bo človeštvo moralo obstajati do njenega konca.

Peticija za pristop k podpisu Pogodbi OZN o prepovedi jederskega orožja