NAPREJ V PRETEKLOST

Čeprav uradnih izjav ni dajal, je srbski premier Aleksandar Vučić minulo sredo gotovo nejevoljno pogledoval proti beograjskemu letališču Nikole Tesle, kamor se je s Haaga bojda le začasno vrnil vojnih zločinov obtoženi vodja Srbske radikalne stranke Vojislav Šešelj. Snidenje s političnim mentorjem in botrom po tem, ko ga je jeseni leta 2008 neiskreno zapustil in se kasneje pridružil novonastali Srbski napredni stranki, za aktualno prvo “ličnost” Srbije pač ne more biti prijetno. Še posebej če se politika radikalov, kljub načelni in predvsem deklerativni preusmeritvi v moderno nacionalistično s članstvom Srbije v Evropski uniji osmišljeno politično smer, ni nikoli zares prekinila.

Za razliko od aktualnega srbskega predsednika Tomislava Tome Nikolića, ki se je s stranko razšel na precej oster način, je Vučić kot dolgoletni generalni sekretar stranke vezi z radikali pretrgal bolj diplomatsko, bolj zahodnjaško, bolj po francosko. Odstopil je s funkcij v stranki in hkrati oznanil, da se začasno umika iz političnega življenja. Čez slab mesec, ko so se strasti pomirile, pa je obelodanil svojo politično preobrazbo in se pridružil Nikolićevim naprednikom, kjer je malo zatem prišel do podpredsedniškega položaja. Da bo moral za svoje slovo od prve politične ljubezni polagati račune tudi, kljub odvzemu naziva za mnoge še vedno vojvodi, Šešlju, si seveda ni mislil. Vodja radikalne stranke se je takrat že dodobra privadil na zaporniške celice zapora v Scheveningenu, kamor ga je posadila haaška obtožnica za vojne zločine med jugoslovanskimi vojnami leta 2002, in ni bilo videti, da bo še kdaj krojil politično usodo Srbije.

Šešljev sobotni miting v centru Beograda, ki ga je obiskalo nekaj tisoč s sentimenti nacionalistične Srbije 90-ih navdahnjenih nostalgikov in mladih brezupnih iskalcev zgrešene politične alternative, je jasno pokazal, da srbskega premiera radikalna politična preteklost ne more pregnati, da pa ga utegne še vedno preganjati njen vodja. Precej vitalen Vojislav Šešelj, ki so ga iz Haaga začasno uradno izpustili zaradi hude bolezni raka na črevesju in zdravljenja, je namreč učenca Vučića po tem, ko ga je v nepozabljeni retoriki nekih drugih časov skupaj s Tomo Nikolićem oklical za izdajalca veliko-srbske ideje, postavil pred jasen izziv. Dejal je, da se prostvoljno na Nizozmesko, v mesto trpljenja, ne namerava vračati, o njegovi ponovni izročitvi haaškemu tribunalu pa bo morala odločati obstoječa srbska oblast. Koga je imel Vojislav Šešelj  pri tem v mislih, je jasno.

Da se Vučić na Šešljev povratek ni javno odzval, oziroma ga je v enem izmed intervjujev samo bežno komentiral, da ima Srbija v tem trenutku veliko bolj pomembnih gospodarskih težav, ni naključje in je v skladu s premierovim načinom vladanja. Visokoleteče besede o gospodarskih reformah, prestrukturiranju, privatizaciji, varčevanju in tako dalje gredo pač rade in z odobravanjem v evropska in zahodna ušesa, hkrati pa se da z njimi precej učinkovito prekriti precej manj reformno naravnano politiko srbske vlade na drugih področjih.

Srbski premier Vučić se kot pragamtik izogiba stopanju na politični led in tako teme, ki bi utegnile razdvajati evropska pričakovanja in srbsko realnost, potiska v ozadje. Ko pa je soočen s konkretnimi situacijami, kot sta bila denimo minula parada ponosa v Beogradu ali nedavna zaostritev odnosov s Tirano, zmrzne in odreagira precej nerodno. Mednarodno javnost poskuša potešiti z abstraktnimi puhlicami o spoštovanju pravne države in zavzemanju za spoštovanje pravic, domačemu večinskemu konservartivnemu telesu, ko gre za tovrstna vprašanja, pa se priduša z opustitvijo vsakršnega konkretnega ukrepanja.

Nazadnje je tako Vučića, le dva dni pred Šešljem, vznejevoljil albanski kolega Edi Rama, ki je sredi Beograda šokiral z neposredno izraženim pričakovanjem po srbskem priznanju Kosova. Srbska tako rekoč tabu tema, pred katero se jezik začne zapletat z nacionalističnim pedigrejem neobremenjenim politikom tipa Boris Tadić, je obmolknila tudi aktualnega premiera. Ni zmogel več kot zgolj ponovitve besed o albanski provokaciji, s katerimi je na veliko opletal tudi po z dronom in zastavo Velike Albanije prekinjeni nogometni tekmi med reprezentancama obeh držav v srbski prestolnici. S postavljanjem Srbije v vlogo žrtve albanske zarote je posredno poskrbel za zaplet v medsebojnih odnosih in razmah nasilja nad pripadniki albanske skupnosti v Vojvodini in v mestih drugod po državi.

Vprašanje Kosova kot poslednjega generatorja srbskega nacionalizma je s podpisom bruseljskega sporazuma nekoliko zgubilo na intenziteti, kar Vučiću daje čas za mehčanje domače javnosti na eni strani in krepitev mednarodne podobe z zahoda uvoženo reformno gospodarsko agendo. Z morebitnim vprašanjem ponovne izročitve vodje radikalov, Vojislava Šešlja, mednarodnemu haaškemu sodišču pa utegne dobiti srbski nacionalizem nov nenadejani navdih, s katerim se bo moral soočiti tudi Vučić.

Pri tem pa sploh ne bo šlo toliko za, kot je pokazal sobotni miting, dokaj preživetega Šešlja, pač pa pa za srbski odnos do dogajanja na področju bivše Jugoslavije v devetdesetih. Ta je precej manj evropski in moderniziran, tudi in predvsem pri samem premieru Aleksandru Vučiću, kot si ta na drugih področjih želi prikazati Bruslju in zahodu. Zaskrbljenost pogledov proti Aerodromu Nikole Tesle in odsotnost komentiranja sobotnega dogajanja v beograjskem centru zato nista bili brez razloga.

Dogajanje okoli Šešljeve vrnitve je ostalo brez pričakovanega večjega pompoznega odziva srbskih medijev. Morda so spoznali, da za skrajne ideje v javnih medijih ni prostora ali pa so se po številnih intervencijah premiera, o katerih so v preteklih mesecih poročali srbski novinarji, naučili državotvorne vloge medijev, kot jo razume Vučić. Nenazadnje jih je o njih z drakonskimi kaznimi za neposlušne novinarje začel učiti kot minister za informiranje ob koncu devetdesetih. Takrat še kot član Šešljeve Radikalne stranke, seveda.