Neo-odvisni Kurdistan

Iraški Kurdi so se torej izrekli za neodvisnost od Iraka. Od njega sicer niso kaj prida odvisni - od leta 1992 so tri kurdske regije v severnem Iraku dobile avtonomijo od Bagdada in od tedaj se severna regija s prestolnico Erbil razvija sorazmerno brez pretiranega vmešavanja. Kurdska regionalna vlada, na kratko KRG, pod vodstvom predsednika Masouda Barzanija tako vodi avtonomno vizumsko, zunanjo, notranjo in obrambno politiko, predvsem pa na lastno pest, sicer ilegalno, prek Turčije - izvaža nafto. Če kaj, je kamen spotike premajhna vpletenost Bagdada - ta namreč vsako leto zavlačuje z vplačevanjem kurdskega deleža proračuna. Drugi problem je dejanska neodvisnost Iraka, oslabljena zaradi dolgoletne vojne z Islamsko državo, pa predhodne ameriške invazije, pred tem še Sadamove strahovlade, pa vojne z Iranom in tako nazaj do Kajna in Abela ...

Irak tako ni zares neodvisen, ampak je konglomerat interesov. Mogoče to velja za večino perifernih držav, a za Irak toliko bolj. Suniti, šiiti, Turkmeni, Asirci; vsi gravitirajo k svojim centrom moči in medsebojno razmerje teh zares konstituira politično sliko Iraka. Tu je še nafta. In korporacije s koncesijami. In upniki. Predvsem upnikov je veliko, od korporacij do neštetih bank, ki financirajo bankrotirano regijo. Tu je še ameriški State Department, ki deloma financira Pešmerge. Samo lani je javno prispeval enkratni znesek pol milijarde dolarjev, številke pa so sicer verjetno še precej večje. Američani radi rečejo »Kurdistan is the 51st state«. Največji upnik je pravzaprav kurdistanski narod, večinsko zaposlen v javnem sektorju, katerega financiranje ne podpirajo ameriška namenska sredstva. Tako velik del štirimilijonske regije z dodanim milijonom beguncev životari.  

Iraški Kurdistan je namreč v globoki globoki krizi. Po dobljeni avtonomiji so vse stavili na tako imenovan »zalivski model«, saj je celoten gospodarski plan temeljil na vrtoglavih cenah nafte. Socialni mir je kupljen s službami v javnem sektorju na račun vseh drugih sektorjev gospodarstva. Poleg nafte je cvetel tako rekoč samo še gradbeni sektor. Po začetku vojne z Islamsko državo so vsa sredstva preusmerili v vojno in prestolnica Erbil se je spremenila v nedokončano gradbišče. Pravzaprav bi težko govorili o državnosti KRG, saj je ena izmed temeljnih značilnosti države zmožnost pobiranja davkov. Teh Kurdska regionalna vlada skorajda nima in vprašanje je, če bi jih bila sploh zmožna vpeljati. Regija skorajda ne proizvaja ničesar in vso tehniko in predvsem živila uvažajo v glavnem iz Turčije. Tako pridemo do absurdne situacije, ko zaradi ničelnih davkov in oteženega uvoza mleko stane nekaj dolarjev, najnovejši računalnik pa dvesto dolarjev. Zelena regija z rodovitnega polmeseca je prehransko povsem odvisna od uvoza. »Še mleko uvažamo iz Savdske Arabije,« se radi kislo pošalijo.

Pred skoraj tremi leti je padla cena nafte, ki je na kolena spravila tudi bolj stabilne države, na primer Venezuelo. KRG je bil primoran prodajati nafto vnaprej - po nekem poročilu naj bi jo vnaprej prodali do leta 2020. Kurdska regionalna vlada je tako za naslednjih nekaj let praktično brez prihodkov. Temu moramo pridodati še druge zaskrbljujoče podatke. Denimo etnično čiščenje Arabcev na planoti Sinjar in izganjanje novinarjev, ki poročajo o tem. Poročila o mučenju političnih nasprotnikov, razbijanje demonstracij. Barzanijevo javno paktiranje z Erdoganom in predvsem boleča izdaja Kurdov v Turčiji in Siriji. Nepotistični ustroj države in nemogoč razvojni model so postali očitni. Protesti proti katerikoli od teh zamer so učinkovito zatrti.

Islamska država je v tej sliki bolj faktor, ki Irak in Kurdsko regionalno vlado drži skupaj. Kakršenkoli poseg v status quo tako v Iraku kot v območju regionalne vlade bi spričo Islamske države prinesel zagotovo pogubo. Skozi vojno in krizo se je razprl globoko problematični ustroj vladajoče klike. Kurdistan je še vedno najbolj zmeren, na videz demokratičen ter predvsem stabilen del Bližnjega vzhoda. Zaradi vzdrževanja fronte z Islamsko državo se v regijo steka ogromna količina sredstev, ki jo vsaj za zdaj držijo pri življenju. A vojna se počasi premika v Sirijo, Bagdad je okrepljen, prestiž Pešmerg pa bo postal spomin. Ob vseh teh problemih ter ekonomskih in političnih računih, ki so zaradi vojne začasno zamrznjeni, je referendum o neodvisnosti mogoče zelo koristen adut v rokavu vladajoče klike. Adut pri prihajajočih pogajanjih z Bagdadom glede proračuna ter spornih ozemelj, mogoče celo o potencialni federaciji. Predvsem pa je priročen izgovor za opeharjene množice, ki so ob očitnih problemih dobile močno točko nacionalne konsolidacije - neodvisnost.    

Iraški Kurdi so sicer znotraj sebe skorajda še bolj razdvojeni od Iraka. Prava tenzija je med Erbilom in Sulejmanijo. Od treh regij Kurdske regionalne vlade sta dve pod kontrolo proameriške Stranke za demokratični razvoj Kurdistana - KDP. Tretja regija Sulejmanija pa je pod kontrolo proiranske ter s Kurdsko delavsko stranko povezane stranke PUK - Patriotska unija Kurdistana. Plemensko-monarhični ustroj regije pa ima svoje prednosti. V Erbilu in Duhoku vlada Barzani, v Sulejmaniji vlada družina Talabani. Oče na čelu, otroci na ministrskih stolčkih. Gre za stare plemenske vodje, ki so vodili odpore že proti Osmanom, potem Britancem in na koncu proti Sadamu. Vmes so vodili vojne drug proti drugemu, včasih celo v sodelovanju s Sadamom. Kurdistan je v bistvu federacija dveh precej avtoritarnih regij. Opozicije ni, vse stranke so v široki koaliciji, ministrstva podvojena. Tudi Pešmerge se delijo na dva dela. Neuradno naj bi bil to razlog, da zavezniki Pešmergam niso dostavili težkega orožja, obstaja namreč realen strah, da ga bodo uporabili drug proti drugemu. Postavljen je bil sicer pogoj za sestavo dveh nestrankarskih bataljonov, a ta naloga se je izkazala za nemogočo. Tudi trenja med regijami pomaga ublažiti ta zanos po neodvisnosti, predvsem pa pomaga pri konsolidaciji oblasti.    

Iraški Kurdistan vodijo izkušeni politiki. To je pomemben podatek. Oba vodita svoje skupnosti že od časa Carterja in Brežnjeva. Zavedata se, kako manipulirati zunanje silnice za konsolidacijo oblasti doma. In zunanje silnice se vsaj na Bližnjem vzhodu obračajo. Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je junija izjavil, da Rusija ne nasprotuje ideji referenduma. Zdaj so v Kremlju ton sicer omilili z medlo izjavo o enotnosti Iraka. Rusija ima sicer več kot pol milijona Kurdov, ostanek boljševiškega »Rdečega Kurdistana«, ki ga je vodil oče sedaj proameriškega predsednika Barzanija. Eden izmed ruskih Kurdov, Zelikhman Mutsoev, sicer poslanec z petim mandatom v ruski Dumi, je neodvisnost tudi javno podprl. Karte na Bližnjem vzhodu se nedvomno mešajo; ni jasno, kam, ni jasno, komu. Islamska država je razprla vse šibkosti regije in jih istočasno zamrznila.

Kurdi so v konfliktu sami s sabo, tako znotraj regije kot s skupnostmi v sosednjih državah. Potem so tu konflikti z Bagdadom, z Ankaro, ki pod pretvezo zaščite turkmenske manjšine že mobilizira prostovoljce. Tu so tudi Teheran, Moskva in Washington. To so akterji, od katerih je Erbil neprimerno bolj odvisen kot od šibkega Bagdada.

Erbil vztrajno ponavlja, da referendum ni zavezujoč, da je pač manifestacija ljudske volje. Vseeno je namen dosežen. Ob omembi kolektivne samoodločbe nekega nerealiziranega naroda se še tako zakrknjenemu internacionalistu zarosijo oči. Skepsa nad nacionalno državo zbledi ob sijajni ideji neodvisnosti nekega naroda v neki nedorečeni prihodnosti. Neodvisnost je predvsem to - mobilizacijsko sredstvo za domačo javnost ter predvsem za tujo. Barzani pa si vsaj začasno opere ugled človeka, ki je svojo regijo razprodal interesom tujih sil. Predvsem pa plebiscit prisili akterje, da se do osamosvojitve opredelijo, da razkrijejo karte. Denimo Ankara je pred dvema letoma sicer pozdravila referendum, saj bi to iz iraškega Kurdistana verjetno naredilo marionetno državo, popolnoma odvisno od Turčije. Erdogan je potem spremenil pozicijo, verjetno zaradi stopnjevanja konflikta v Kurdistanu, morda pa tudi zaradi spremenjenih razmer, odmika Turčije od EU ter širitve interesne sfere Rusije. Obkrožen s sovražnimi narodi, brez izhoda do morja, brez kakršnekoli industrije ter brez zaveznikov v neposredni bližini bi Kurdistan težko neodvisno obstal, vsaj zdaj, vsaj v takšni obliki.