Nerealno soočanje z epidemijo

V minulem vikendu so bile oči javnosti uperjene v ločena posveta vlade z zdravniško stroko in predstavniki gospodarstva, ki sta potekala na Brdu pri Kranju. Do odločitve o sproščanju ali zaostrovanju ukrepov za preprečitev širjenja novega koronavirusa ni prišlo v soboto, kot se je sprva napovedovalo, saj sta se razprava s strokovno posvetovalno skupino in seja vlade zavlekli v naslednji dan. Ker se je v medijih tekom prejšnjega tedna veliko govorilo in ugibalo, kakšna bo nadaljnja vladna strategija v soočanju z epidemijo, smo sklepe pričakovali s precejšnjo mero zanimanja.

Beli dim z Brda se je pokadil ob 20.42 – tudi tokrat v virtualni obliki. Premier Janez Janša je na družbenem omrežju Twitter objavil povzetke odlokov, ki življenje ob nespremenjenih razmerah urejajo od danes pa do vključno 23. decembra. Po vsej državi je v omejenem obsegu stekel javni potniški promet, vrata so odprli saloni določenih storitvenih dejavnosti, cvetličarne, avtopralnice, kemične čistilnice. Že prej so, kjer jim razmere dopuščajo, predvsem kar zadeva dostopnosti smučišč, žičniške naprave zagnali žičničarji. V štirih statističnih regijah – osrednjeslovenski, goriški, obalno-kraški in gorenjski, kjer je epidemiološka slika boljša kot drugod, so se odprle še trgovine z obleko, obutvijo in športno opremo ter avtosaloni.

Presojanja smiselnosti sprejetja omenjenih ukrepov z vidika obvladovanja epidemije v medijski prostor vnašajo zasičenost, če tisti, ki presojo izreka, ne poseduje strokovnega znanja. V izogib temu se laičnemu mnenju ponuja možnost: na kredibilen način naj se izreka zlasti tako, da v obzir vzame dvoje. Prvič, kako ukrepe presojajo tisti, ki strokovno mnenje posedujejo, in drugič, kako jih komentirajo tisti, ki ukrepe sprejemajo. In če se je v preteklih mesecih slednjim očitalo odsotnost strategije – odsotnost, ki se je manifestirala v prepozno ali napačno sprejetih ukrepih, kot sta bila prepozna zapora meje s Hrvaško in odprava obveznega nošenja mask za starejše učence in dijake –, tokrat tega očitka nista mogla podati niti strokovno niti laično mnenje.

Strategija namreč obstaja. S polnim nazivom Načrt sproščanja ukrepov ob pojenjanju epidemije COVID-19 jo je vlada na predlog zdravstvenega ministra Tomaža Gantarja in strokovne posvetovalne skupine sprejela 3. decembra. Strategija določa sproščanje ukrepov v petih fazah, ki se med seboj ločijo po barvah, in sicer glede na parameter števila hospitalizacij ali sedemdnevnega povprečnega števila okužb.

Za strategije v splošnem velja, da so koristen pripomoček za doseganje ciljev po vnaprej predvideni poti, če so le na osnovi tehtnega premisleka zapisane na jasen način. Problem dotične strategije je v tem, da je vlada, ki jo je sprejela, ne upošteva. Da se bo delovalo mimo nje, se je nakazovalo že v začetku prejšnjega tedna, ko se je ob pomoči gospodarskega ministra Zdravka Počivalška v medijih ustvaril narativ, da se nam obeta skorajšnje sproščanje ukrepov, kljub temu da ni zadoščeno nobenemu izmed pogojev, določenih v vladnem načrtu. Od uveljavitve načrta do sprejetja v uvodu omenjenih ukrepov, ki so v nasprotju z njegovimi določili, je minilo deset dni.

Ali je bil načrt zastavljen prerigidno ali se na račun javnega zdravja eksperimentira z reševanjem gospodarstva, je stvar interpretacije in analiz, ki bodo post festum ugotavljale pravilnost ravnanja držav v soočanju z epidemijo. A dejstvo je, da je vlada strategijo sprejela, jo prekršila, strokovna posvetovalna skupina pa je, sodeč po govoricah, v enotedensko sproščanje privolila v zameno za popolno zaprtje države med prazniki.

Kot je v včerajšnjem Studio Cityju izpostavil pobudnik projekta COVID-19 sledilnik, Luka Renko, se zastavlja vprašanje, kakšen signal s svojim ravnanjem vlada dejansko pošilja prebivalstvu, ko na eni strani govorimo o sproščanju, po drugi pa pričakujemo zaprtje. V primerjavi s prvim valom, ko je bila poleg strahu pred neznanim morda prisotna predvsem ekonomska negotovost, so se v drugem valu tej pridružile še druge, povezane z omejitvami. Te so, naj poudarimo, nujne za ustavitev širjenja virusa. Marsikdo je bolezen “spoznal” tudi v ožjem družinskem krogu ali mreži poznanstev. Epidemska izčrpanost bo času, tradicionalno namenjenem druženju in praznovanjem – ki je za ljudi v stiski že v siceršnjih, “normalnih” razmerah najbolj težak –, verjetno še močneje prišla do izraza.

Zato lažni optimizem, kot si je moč razlagati delno in kratkotrajno odpravo nekaterih prepovedi, ni na mestu. Kot tudi ne vsakodnevno interpretiranje števila novookuženih in deleža pozitivnih kot izboljšanje ali poslabšanje stanja, čemur smo bili priča na tiskovnih konferencah vladnega govorca za COVID-19 Jelka Kacina. Razumeti dnevno odstopanje za nekaj odstotkov ali desetin odstotkov v katerikoli smeri pri bolezni, pri kateri simptomi in morebitni zapleti nastopijo po več dneh od okužbe, je naivno. Kacinov vsakokratni optimizem lahko razumemo le kot pobožno željo. Realen pogled na krivuljo okužb namreč sporoča, da se gibljemo na tako imenovanem platoju, po besedah vodje vladne posvetovalne skupine Bojane Beović pa krivulja spet nekoliko narašča, namesto da bi upadla.

A kaj sploh je realnost, realen svet?

Izjava

Premier Janša je to izjavo podal na včerajšnji izredni seji v državnem zboru. Na ta dan se je Slovenija po sedemdnevnem povprečju dnevnih smrti uvrstila na prvo mestu na svetu, po kumulativnih smrtih pa na deveto mesto, kažejo podatki Žige Zaplotnika, postdoktorskega raziskovalca na Fakulteti za matematiko in fiziko. Ne en avtobus mrtvih na dan, kot se glasi med nekaterimi skoraj fetišizirana sintagma – to so goli podatki realnih rezultatov soočanja z epidemijo. Zmanjšanje števila novih primerov na nivo, ki bi omogočal zadostno testiranje in ponovno vzpostavitev epidemiološkega sledenja vsem kontaktom okuženih, ter čakanje na cepivo, ki na kratki rok problema ne bo rešilo, je predaleč, da bi si Slovenija do takrat lahko privoščila teči mrtvi tek.

Kot vzporedna realnost, nadrealen svet se zato v tem trenutku bolj kaže vladni, če uporabimo času primerno besedo, mehurček. Pravni felerji, kot so neobjavljanje vladnih odlokov v Uradnem listu, na kar je opozorilo ustavno sodišče, ali zadnja rešitev glede prehajanja občin znotraj matične statistične regije z uporabo aplikacije #OstaniZdrav, le še poglabljajo edino izolacijo, ki si je v tem trenutku ne moremo privoščiti – med oblastjo in ljudstvom.