Nezdružena desnosredica

»Logar je Toninu dal košarico«, od sobote sporočajo naslovi vesti domačih medijev. Nekdanji predsedniški kandidat in predsednik sveta Slovenske demokratske stranke Anže Logar, ki je maja ustanovil Platformo sodelovanja, je namreč zavrnil povabilo Mateja Tonina k skupnemu nastopu na evropskih volitvah z Novo Slovenijo in Slovensko ljudsko stranko.

Logarjeva zavrnitev Tonina je pričakovana, saj Logar ostaja pomemben član SDS. NSi v trenutnem razmerju sil za SDS po eni strani resda predstavlja edino potencialno parlamentarno partnerico, četudi je izvršni odbor Nove Slovenije lansko zimo sklenil, da v koaliciji pod vodstvom Janeza Janše NSi ne bo več sodelovala. Ampak – ali je kdorkoli resno pričakoval, da bo Logar izstopil iz SDS in združil moči s Toninom? Poleg tega je Logar svoje načrte za delovanje Platforme na deklarativni ravni začrtal jasno: sodelujoči bodo parlamentarne stranke opozarjali na neodgovorjena vprašanja v slovenski politiki, lastno stranko pa nameravajo ustanoviti, če oziroma ko njihovi predlogi ne bodo uslišani. Bolj zanimivi so apetiti Tonina pri sodelovanju s sodelujočo Platformo in koncepcija »desne sredine«, ki jo Tonin predstavlja kot podlago sodelovanja z Logarjem. 

Stično točko med nastopom združene desnosredice na evropskih volitvah z naslednjimi državnozborskimi volitvami je Tonin strnil z besedami, da so evropske volitve zgolj vmesna etapa, ključne pa so državnozborske volitve leta 2026. Do takrat bi po Toninovem morala biti slovenska desna sredina okrepljena in prenovljena za prevzem oblasti. Pravo vprašanje tukaj je, ali predsednik Nove Slovenije s silo združene desne sredine res meri na prihodnost slovenske desnice ali zgolj na prihodnost lastne stranke.

Nova Slovenija si je namreč ustvarila nezavidljiv položaj za povečanje števila evropskih poslancev na prihajajočih evropskih volitvah. Na svojo edino evropsko poslanko Ljudmilo Novak namreč ne more računati. Novak je povedala, da bo za evropsko poslanko kandidirala le, če ji Tonin ponudi mesto nosilke kandidatne liste NSi. Pri tem jo je Tonin že zavrnil, češ da sledi javnomnenjskim raziskavam, ki položaj nosilca pripisujejo prej Toninu samemu ali pa Janezu Ciglerju Kralju. Po neuradnih informacijah časopisa Dnevnik bo nosilec liste na evropskih volitvah, kjer stranka želi ohraniti vsaj eno poslansko mesto, kar Matej Tonin.

V tem, da so se v Novi Sloveniji očitno odločili za evropsko kandidaturo s Toninom na čelu, leži pravi razlog za to, da sedaj iščejo kakršnokoli podporo, ki jo lahko dobijo na desnem polu. NSi morebitnega povezovanja s Platformo sodelovanja na evropskih volitvah torej ni dojemala predvsem kot predstadij želene »desnosredinske koalicije«, ki v prihodnosti namerava Slovenijo obvarovati pred, po besedah Tonina, »še eno levo vlado, ki si je Slovenija ne more privoščiti«. V prošnji za sodelovanje na evropskih volitvah se je NSi na Logarja torej obrnila iz čiste politične nuje.

Prav tako lahko Toninovo vabilo Logarju, ki bo, vse dokler Logar ostaja SDS-ov, vedno naletelo na negativen odgovor, vidimo kot javni preizkus resnosti Logarjevih namer. Če ima Nova Slovenija željo po sodelovanju z Anžetom Logarjem in njegovo Platformo na naslednjih državnozborskih volitvah, je Logarjev pričakovani odgovor Toninu zdaj jasno pokazal, na katere karte igra Logar. NSi je še pred samo najavo Platforme, da morebiti nameravajo ustanoviti stranko, društvo pozivala prav v to. To, k čemur stremi Nova Slovenija, je rojstvo boljše opozicijske, ali po njihovih upih, koalicijske partnerice, kot je Slovenska demokratska stranka. To je mogoče sklepati tudi iz izjave, ki jo je Matej Tonin podal na včerajšnjih Odmevih, citiramo: »Želimo pokazati, ali je nekoliko mlajša generacija desnosredinskih politikov sposobna neke politične inovativnosti in poguma, da pred naslednjimi državnozborskimi volitvami ne bo edina možnost sedanja največja opozicijska ali sedanja največja koalicijska stranka, ampak da bo tukaj neka močna tretja entiteta, ki bo zmožna volitve tudi zmagati.«

»Desnosredinskost«, ki si jo NSi pripisuje in jo išče v Platformi sodelovanja, ni to, za kar se predstavlja. Nova Slovenija desnosredinskost uporablja za prikaz sebe kot sicer desne, toda za razliko od SDS pripravljene na zgodovinsko manj obremenjen in retorično milejši dialog. Da je način javnega dialoga glavna razlika med obema opozicijskima strankama, je povedal Tonin sam, ko je izjavil, da ima njegova stranka »drugačen tip politike, ne zgolj kritizerstvo, ampak da so zmožni dobre stvari tudi pohvaliti«. To so kvalitete, ki jih NSi vidi tudi v Logarju in po katerih ga stranka razlikuje od drugih vidnejših obrazov Slovenske demokratske stranke. Ravno ta umirjenost v dialogu, ki hoče biti pahorjanska, je bila adut Anžeta Logarja pri kandidaturi na predsedniških volitvah, na katerih je prejel skoraj pol milijona glasov podpore. 

Ljudstvo je po predpostavkah Boruta Pahorja, Anžeta Logarja in Nove Slovenije utrujeno od razkolniškega dialoga, ki sestavlja večino predvolilnih soočenj, Logar pa je edini vidnejši član SDS, ki se predstavlja, kot da to ni. Njegova kampanja je temeljila na tem, da vseskozi zanika lastno očitno pripadnost SDS-u. Bolj kot so se novinarji in ostali kandidati trudili dokazati Logarjevo pripadnost SDS-u in s tem trdi desnici, bolj je on uspešno zatrjeval lastno neomadeževanost in neobremenjenost.

Platforma sodelovanja z Logarjem na čelu nastopa s populistično retoriko, za katero NSi predpostavlja, da gre mlajšim ljubiteljem desnice bolj na roko kot Janšev princip kazanja s prstom na »naše in vaše«. Kot da Janša na ta način ne bi zgradil vsega, kar je SDS od nastanka počela. Samooklicani zmerni desničarji predvsem upajo, da sklicevanje na sodobno zgodovino ne bo večni vir uspešnega apeliranja na volivce, in da bo populizem, ki temelji na zgodovini, sam sebi predpisal rok trajanja.

Toda populizem, ki ga gradi retorična izbira, je že v svoji definiciji vsebinska zastranitev. Logar se morda poslužuje drugačnega načina komunikacije z javnostjo, ampak s tem ni nikakršen kreator fikcijskega koncepta »desne sredine«. S sloganom »sodelujmo«, ki pa ni všečen vsebinsko, temveč le slogovno, lahko apelira na tisti del volilnega telesa, ki ga prej zmoti raven diskurza kot pa njegova vsebina. Popolnoma jasno je, da je vsebinsko gledano Logar desni politik. Vsakršna sredinskost Logarja je fikcijska in performativna. Prav takšna, kot je sredinskost Nove Slovenije. 

Slika: X, platforma sodelovanja