Obuditev ruskega medveda

Četudi se lahko površnemu opazovalcu situacija v Ukrajini, ter temu sledeča ruska poteza, zdi črno-bela - je vse prej kot to. Sprva je potrebno izpostaviti dejstvo, da večina popularnih medijev prikazuje izjemno enostransko sliko. Ena izmed pozabljenih novic je pogovor med visoko predstavnico Evropske unije za zunanje zadeve ter estonskim zunanjim ministrom, kjer jo slednji seznani z dejstvom, da kijevski ostrostrelci niso bili naročeni s strani bivših oblastnikov, temveč plačani od radikalnega dela Maidan protestnikov. Streljali so na civiliste kakor tudi na policijo, namen pa je bila eskalacija. S tem ne želim trditi, da ni bil del Majdan protestnitkov civilen in relativno miroljuben, oziroma nedvomno je do protestov prišlo zaradi nestrinjanja dela prebivalstva. Kljub temu ostaja dejstvo, da je bila manjša skupina radikalnežev izjemno militantna - obenem pa se mora evropsko vodstvo soočiti z dejstvom, da sodeluje z vsaj delno fašističnimi uzurpatorji.

Prav tako lahko ob gledanju posnetkov na medmrežju posameznik vidi, da se je glede na razmere, policija večidel časa držala nazaj. Obenem obstajajo govorice, da so bili radikalneži sponzorirani s strani nekaterih nevladnih organizacij in zahodnih ambasad. Na posnetkih je bil del protestnikov izredno dobro opremljen - v polnih vojaških opravah, ki stanejo zajetno količino denarja. Seveda se tu pojavi očitek, da je bil Janukovič sponzoriran s strani Rusije.

Tu obenem tiči srž problema. Ukrajina se je znašla v sredini geopolitičnega spopada, ki se je pripravljal že vse od padca Sovjetske unije. Pomnimo, da je bilo ruski strani ob združitvi Nemčije obljubljeno, da se NATO ne bo širil proti vzhodu. Če pogledamo trenutno situacijo je bila obljuba seveda prelomljena. NATO, EU in seveda čezlužniki so lahko v prvem desetletju brez problema širili svoj vpliv zaradi slabotne Ruske federacije. S stabilizacijo slednje se je pričelo povečevati tudi rusko kontriranje. Vzemimo za primer Gruzijo, kamor je tako kot sedaj v Ukrajino, prišel ameriški senator in faliran kandidat za predsednika, John McCain. V obeh primerih je izražal svojo podporo, ruski odziv pa je seveda vedno bolj odločen. Vmešavanje Amerike nam je lahko znano tudi iz pogovora ameriške podsekretarke za zunanje zadeve, kjer je izrazila svoje mnenje o Evropski uniji - “Fuck the EU”. Na žalost se je v Ukrajini ponovila zgodba držav, ki se znajdejo sredi konflikta velesil.

Ko gledamo torej trenutni zemljevid širitve NATA in EU lahko brez večjih problemov vidimo dvoličnost zahodnih sil. Vsak je že zasledil strašenje s Kitajsko in ogorčenje ter skrb, kadarkoli slednja poskuša nekam vstopiti. S tem ne mislimo vojaškega vstopa, temveč predvsem ekonomskega. Ko pa zahodne države raztezajo svoje parklje na države ob ruski meji … v tem primeru se pa pričakuje, da bo Rusija stala ob strani. Prav tu se odvija zgodovinska napaka. Zahod je še vedno ujet v hladnovojni mentaliteti - Rusko federacijo smatra za ideološkega sovražnika, ki želi zgraditi novo Sovjetsko unijo. Ravno to je ena večjih zmot. Dosedanja zunanja politika Rusije je jasno izražala, da Rusija ne želi širiti po svetu, vsaj ne v sovjetskem stilu. Analitično bi sistemu katerega zagovarja ruska oblast rekli policentrični mednarodni sistem. Slednji zajema regionalne velesile, ki nase vežejo in stabilizirajo regijo. Ne vključuje pa želje po globalni hegemoniji. Namesto nje bi vsak kontinent imel dominantno državo ali grupacijo le teh, ter sam reševal probleme. Najvažnejše dejstvo pa je, da bi stiki temeljili na bolj ali manj enakopravnih straneh, ki bi svoje odločitve sprejemale izven ideoloških voda. Država ali nadnacionalna entiteta naj vedno skrbi za svoj interes.

In ravno tu se je dregnilo v sršenje gnezdo. Če se Rusija morebiti ne briga za “daljno tujino”, so se tuje sile že večkrat vmešale v “bližnjo tujino” - v rusko dvorišče. Le-tu bo šla Ruska federacija na nož. Obenem nimajo predstavniki zahoda nobene moralne podlage za vmešavanje in širitev zahodnih vrednot. Poglejmo si bivše sovjetske in socialistične države sprejete v zahodni klub, kamor spadamo tudi sami. Ob priliki se pogovorite s “tovarišem” ali “tovarišico” iz evropskega balkana ali vzhodne Evrope in ugotovili boste, da se je povsod zgodilo isto. Razprodaja, privatizacija, zadolžitev, korupcija, prazna blagajna, varčevanje. Torej je  ideja, da bo Ukrajina pod Evropsko unijo na boljšem kot pod Rusijo, smešna. Toliko bolj smešna, če pogledamo v kakšnem razsulu se nahajamo zaradi neregulacije bančnikov, apatije nad prisluškovanjem, itd.

Na koncu dneva za trenutno situacijo večji del krivde nosijo zahodni oblastniki. Ruska federacija je bila prisiljena potegniti črto in pokazati mejo staremu imperializmu. Prav tako je pokazala impotentnost zahodne politike, ki bi v nedogled diskutirala, medtem ko druga stran z eno potezo matira. Prav tako se je potrebno zavedati, da javnost nima celotnega vpogleda in dostopa do vseh informacij. Glede na vročo kri pri obeh ločinah Ukrajincev, je Rusija videla nevarnost dejanskega civilnega konflikta. In za razliko od zahoda, ki debatira in čaka v nedogled, je posredovala še preden bi prišlo do prvega resnega prelivanja krvi.

Zaskrbljujoč pa je zahodni odziv. Ruska poteza je poživela velik del prisklednikov zahodne obrambne srenje. Če so teroristi passe, je NATO ponovno dobil svoj prvotni smoter. Če nismo več imeli zunanjega sovražnika, ker roko na srce, Al Kaida je le še pravljica za lahko noč, smo na piedestal ponovno dobili starega. Priča smo lahko torej situaciji, ko del zahodne profesionalne sfere zahteva oster odziv. Seveda bo kakršnakoli grožnja tudi na ruski strani povzročila nejevoljo. Obenem se bo zaradi drezanja spremenila ruska zunanja politika - pričeli bodo drezati nazaj tudi na naše dvorišče. Obenem bo nemoč v kateri smo se znašli po svoji krivdi, dala krila tudi Kitajski, saj vidi, da Zahod nima moči. Slednje bo posledično pripeljalo do novih žarišč in zaostrovanj.