Od koluarjev Ministrstva za notranje zadeve do celic policijskih postaj

V lanskem letu je slovenska policija po uradnem postopku izročitve na Hrvaško izgnala več kot enajst tisoč ljudi. Če temu prištejemo še številko 4600 iz leta 2018, se skupno število izgonov v okviru meddržavnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško približa petnajst tisoč izročitvam v dveh letih. Z vidika uradnih postopkov, ki jih vodijo policisti na postajah, te osebe niso zaprosile za azil v Sloveniji in so zato krive prekrška neregularnega prehoda, zaradi česar so lahko izročeni na Hrvaško. Uradna pojasnila policije in Ministrstva za notranje zadeve, krajše MNZ,  se ne spreminjajo že od lanskega leta, kljub temu da se je število izgonov več kot podvojilo. 

Slovenska policija je v razmerju glede na število zabeleženih neregularnih prehodov meje celo povečala število izročitev. Medtem ko je bila lani uradno vrnjena polovica vseh ujetih ljudi, je letos ta delež narasel na več kot dve tretjini. Mehanizem varovanja meje in sistematičnih izgonov čez mejo učinkovito deluje, minister v odhajanju Boštjan Poklukar pa se je s svojim delom dobro zapisal pri novi evropski komisarki za notranje zadeve Ylvi Johansson, ki je Slovenijo obiskala pred tremi tedni.

Leporečje ministrstva, da slovenska policija korektno vodi postopke in pri tem spoštuje temeljne človekove pravice in pravico do azila seveda niso nič drugega kakor laž. Policija je začela z množičnimi izgoni spomladi leta 2018, ko je število prošenj za azil na Policijski postaji Črnomelj padlo iz 371 v maju na zgolj 13 v juniju. Takšnega padca števila zabeležnih prošenj za azil ni mogoče pojasniti z razlago, da so kar čez noč izginili vsi, ki so želeli zaprositi za mednarodno zaščito, temveč je v tem času prišlo do očitne spremembe vodenja postopkov, spremenjeni postopki pa se odvijajo še danes. 

Policijske direktive, ki so bile lansko leto razkrite, pričajo, da se je zaprtje meje oblikovalo več mesecev, pod dokumenti pa sta med drugim podpisana nekdanji generalni direktor Slovenske policije Simon Velički in nekdanja namestnica, nato pa njegova naslednica Tatjana Bobnar. Politika zaprtih meja in sismatičnega nasilja policije nad civilnim prebivalstvom je bila oblikovana pod vlado Mira Cerarja in nekdanje notranje ministrice Vesne Györkös Žnidar. Takšno politiko je nato z dodatnim zagonom prevzela še vlada Marjana Šarca s Poklukarjem na čelu MNZ-ja.

V direktivah za policijske postaje pod novomeško upravo je med drugim mogoče brati, da naj ob - pristnosti hrvaškega policista - slovenski policist prošnjo za azil interpretira kot da je bila ta prošnja izrečena na Hrvaškem. V kakšnem kontekstu naj poteka ta interpretacija, ni jasno, saj celota navodil ni bila razkrita. Kljub temu pa način, kako potekajo postopki na meji, ni zapisan v nobenem uradnem dokumentu, ker bi tak dokument pomenil direkten dokaz o kriminalnem delovanju odgovornih na policiji. 

Glede na pričevanja oseb, vrnjenih na Hrvaško in nato v Bosno in Hercegovino, slovenska policija ujame ljudi po klicu lokalnega prebivalstva ali takrat, ko jih opazi termokamera, patrulja ali dron. Skupine pred prečkanjem hrvaško-slovenske meje običajno hodijo vsaj teden dni od bosanske do slovenske meje in spijo po gozdovih v skrivanju pred policijo. Osebe, ki jih policija ujame, so običajno izčrpane, pogosto tudi brez hrane in vode. Pridržanju sledi prihod na policijsko postajo, kjer prevajalec včasih je, včasih ga pa ni. Osebe so zaprte v celici na postaji, ponekod pa imajo za zapiranje tujcev postavljene kontejnerje. Policisti osebe poslikajo, vzamejo prstne odtise in osebne podatke. 

Sledi zaslišanje posameznikov, prošnje za azil pa so soočene z grožnjami udarcev ali verbalnimi žalitvami. Zaslišani mora pojasniti, kako in kje so prečkali mejo, če policija koga sumi tihotapstva, pa je deležen posebne obravnave z udarci. V nekaterih primerih odkritega nasilja ni. Policist, ki vodi postopek, pojasni, da so pridržani že v azilnem postopku in jih bodo odpeljali v Ljubljano, ter pred njih pomoli liste v slovenskem jeziku. Ti papirji so odločba o pridržanju, odločba o izročitvi na Hrvaško*  in kazen za ilegalni prehod meje, ki znaša 560 460 evrov oziroma polovička 230. Ta denar policisti med postopkom poberejo tudi kar s preiskovanjem žepov. 

Policist v postopku napiše uradni zaznamek oziroma zapisnik v nekaj stavkih; zapiše, da oseba išče boljše življenje v Franciji ali Nemčiji. Torej je ekonomski migrant, torej ga lahko deportiramo na Hrvaško. Takšnih zapisnikov je bilo v lanskem letu več kot 11 tisoč, vendar zaenkrat nihče zunaj policije nima dostopa do teh zapisnikov oziroma nima interesa, da bi jih preiskal, kot na primer varuh človekovih pravic. Na ta način poteka sistematična malverzacija uradnih postopkov na policijskih postajah, ki sedaj traja že skoraj dve leti in se je razširila na policijske postaje od Ormoža do Kopra. 

Postopku sledi prenočitev v celici ali kontejnerju in nato prevoz do mejnega prehoda in izročitev hrvaški policiji. Zaradi množičnosti izgonov prevoz s policijskih postaj - glede na pričevanja - lahko poteka kar z avtobusi. V primeru, ko je bilo v raciji gozdov okoli Ilirske Bistrice lani poleti ujetih okoli 120 ljudi, naj bi za azil po neuradnih podatkih zaprosilo 5 mladoletnih oseb, ostale so odpeljali na mejo. Hrvaška policija po predaji ponovi postopek identifikacije in nato sledi izgon čez zeleno mejo v Bosno in Hercegovino, kar pogosto spremljala tepež in kraja ali zažig osebnih stvari, kot so telefoni, spalne vreče in šotori. 

S sistematičnimi izgoni na Hrvaško Slovenija neposredno krši načelo nevračanja v primeru grožnje mučenja, ki ga uveljavlja Evropska konvencija o človekovih pravicah. Navkljub množici dokazov o nasilju hrvaške policije nad migranti - v obliki posnetkov, pričevanj in poročil - vodilni v policiji zanikajo, da bi pri izročitvah zaznali kakršnekoli nepravilnosti. V primeru tožbe Maročana, ki je bil po negativni odločitvi o azilnem postopku nasilno odveden iz azilnega doma do meje in izgnan na Hrvaško in nato v Bosno in Hercegovino, niti upravno sodišče ni ugotovilo spornosti ravnanja policije ob izročitvi na Hrvaško, saj po mnenju sodišča ni mogoče, da bi policist predvidel, kaj se bo zgodilo z osebo po izročitvi.

Sistematične kršitve in malverzacija postopkov na meji niso iznajdba oseb v policijskih uniformah, katerih plača za malenkost presega minimalno. Koordinacija sistematičnih kršitev se je zgodila v vrhu policije in MNZ-ja za zaprtimi vrati na sestankih brez zapisnikov. Navodila za delovanje se v takšnih primerih - kot dokazujejo pričevanja hrvaških policistov - posredujejo prek osebnih telefonov, njihovo uveljavljanje pa se doseže s pritiski in sankcijami na tiste, ki ne izpolnjujejo nepodpisanih ukazov.

*Postopek izročitve v skladu s protokolom sporazuma, ki ureja postopek izročitve, je opredeljen kot brez formalnosti. Oseba v postopku izročitve na Hrvaško ne pridobi odločbe o izročitvi, o sprejemu in izročitvi na Hrvaško je opravljen zgolj zapisnik, ki ga napiše policist. Zaradi dejstva neformalnosti postopka, je onemogočena tudi pravica do pritožbe na odločitev organa za izvedbo izročitve. Povezava na Sporazum: https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2006-02-0042/#8.%C2%A0%C4%8Dlen.